Če potuješ, moraš zaupati

Saša, Lidlovka

/lidl-digital-si/slovenia-si/Obožujem potovanja. Rada potujem sama, da si lahko vsak dan prilagodim čisto po svoje. Rada pa sem tudi v družbi, še posebej fantovi, ki je turistični vodič in ogromno ve o tujih krajih in navadah. Z njim tudi vedno znova doživim nekaj povsem novega. Predvsem pa se veliko naučim. Tudi lekcij zaupanja.

Na enem zadnjih potovanj sva obiskala Oman, državo na Arabskem polotoku. Tja sva potovala sama in vsak dan sproti načrtovala. Nekega dne sva potovala proti Ras Al Jinz, kjer sva si želela ogledati ogromne zelene želve, ko nama je sredi divjine počila guma. Dolgo sva se jo trudila zamenjati, a žal zaman. Dodatno nama je namreč zagodlo še pokvarjeno orodje. Ostala sva nemočna sredi ničesar. Pričelo se je temniti, zato sva šla iskat pomoč. Ko sva naletela na jeep z domačini, sva bila vesela, a obenem previdna. Hočeš nočeš, čeprav veliko potuješ, v sebi še vedno nosiš pomisleke. A so bili povsem odveč. Nemudoma so nama priskočili na pomoč, menjali gumo, naju peljali do vulkanizerja in celo pokazali, kje lahko postaviva šotor. In to čisto ob obali. Ob velikih zelenih želvah. :)

Naslednje jutro so naju povabili na ribolov in eden od njiju nama je nato pripravil zvrstno kosilo. Na koncu naju je celo vprašal, če nama da kaj denarja za po poti. Kakšna prijaznost. In kako čudovit narod!

Treba je zaupati, še posebej v tujini, ko več sprašuješ, ko te več stvari zanima … Mogoče res slepo zaupaš, a hkrati postaneš bolj odprt, svet vidiš drugače, z domačini si začneš deliti skupne izkušnje. In prepričana sem, da če bi v Omanu ostala še dlje časa, bi se verjetno še več družili, med nami pa bi se stkalo novo prijateljstvo. Zaupanje mi je prineslo čudovito zgodbo in še bolj odločno lahko rečem, da so na svetu dobri ljudje, ki jim lahko zaupamo.

Zaupanje je najbolj pomembna beseda

Drago, upokojenec

In seveda še srčnost in iskrenost, pa seveda spoštovanje. Doma že dolga leta praznujemo družinsko – moj sin, snaha, vnučka, sorodniki moje snahe in pokojne žene. Sin se vse dogovori, povabi vse »na kup«, kuha, peče, zaupam mu vso organizacijo. Vedno se imamo lepo. Njemu zelo zaupam. Mu tudi kot prvemu povem dobre novice.

Imam še nekaj zelo dobrih prijateljev, s katerimi se redno dobivamo in skupaj hodimo na smučanje in druge športne aktivnosti. Vzdrževanje teh odnosov se mi zdi enostavno! Nisem prepirljiv in vsakemu pustim, da izrazi svoje mnenje, četudi se razlikuje od mojega. Predvsem vem, da bi mi pomagali, če bi se mi kaj zgodilo. Ni treba, da imaš sto prijateljev. Pomembno je, da jih imaš nekaj in te prave.

Ko sem pred leti igral golf za seniorsko reprezentanco Slovenije, sva se z enim članom te ekipe, mislim da 2002, skupaj udeležila evropskega prvenstva za seniorje. Nekaj časa sva ostala v stiku, nato pa sva to nekako izgubila. Pred kratkim me je poklical, po treh letih, ko se nisva slišala, in rekel, da bi se rad srečal z mano. Povedal mi je, da skoraj ni verjel, da bom prevzel klic po vsem tem času. Zaupal je v najino vez prijateljstva in zdaj se dobiva januarja, ko pride v Ljubljano. Če bi ga kdaj potreboval, vem, da se lahko zanesem nanj.

Pomembno je zavedanje, da ne vemo vsega, saj le tako lahko vsak dan izveš nekaj novega.

To misel je z mano delil prijatelj dolgo nazaj, leta 1982, in od takrat naprej se prav vsak dan znova spomnim na to. To je moje vodilo v življenju.

Zaupati sebi in svoji intuiciji

Hana, Lidlova osebna trenerka

Pred nekaj leti sem končno dočakala težko pričakovane počitnice. Uresničiti sem si želela dolgoletno željo in se naučiti deskanja na valovih. Po nekaj intenzivnih dneh sem čutila utrujenost. A počitnice sem želela čimbolj izkoristiti, zato sem, kljub temu, da bi bilo bolje, če bi tisti dan ostala na kopnem, šla v vodo. Zgodilo se je skoraj najhujše. Ujel me je podtok in me nikakor ni hotel izpustiti. Spoznala sem, da mu ne bom kos. Počasi mi je začelo zmanjkovati moči in v sebi sem že poslovila. V glavi se mi je odvrtel film, kaj vse sem doživela v življenju in se preprosto - prepustila. Takrat pa je tok nenadoma sam od sebe popustil in počasi sem se začela premikati proti obali. Na varno. A le tako, da sem se sprejela gibanje morja.

Takrat sem se naučila dveh pomembnih lekcij. 

Zaupaj si: Silila sem v aktivnosti, čeprav sem globoko v sebi čutila drugače. Narava in telo imata svoje zakonitosti. Izkušnja me je naučila, da sem na nek način bolj začela poslušati sebe, zaupati sebi in svoji intuiciji.

Prepusti se: Velikokrat v življenju imaš občutek, da je obala res blizu, a je hkrati tako zelo daleč. Najraje bi zdrvel tja, a moraš poslušati morje. Ko gre val proti obali, greš z njim, ko se val potegne nazaj, boš zaman močno čofotal, saj te sila nezadržno skupaj z njim ... a vseeno se počasi premikaš proti varni obali. V tistemu trenutku moraš zaupati gibanju vode in biti potrpežljiv.

Večkrat bi morali začeti dan z mislijo, da najprej zaupaš sebi, potem pa tudi vsem dogodkom, ki te bodo spremljali čez dan. Ampak pri dobrih dvajsetih tega zagotovo nisem vedela. Sem tipičen bik - iti z glavo skozi zid in to me je skoraj stalo življenja.

Ko si pomagamo, zrase zaupanje

Urška, z bloga 220 stopinj poševno

Zaupanje je nujno za moje delo. Tega se močno zavedam. Preden objavim recept, ga večkrat preverim in pripravim. Ne bi bila mirna, če bi objavila kakšen nepreverjen recept. Če mi nekdo na drugi strani spletne strani ali Facebooka zaupa, nakupi sestavine, da bo z jedjo pripravil presenečenje svojim najdražjim, jed mora uspeti. Ker želim, da mi zaupa tudi v prihodnje. Ko mi ves navdušen pošlje sporočilo, kako mu je jed uspela, pošlje fotografijo, me to napolni z energijo, preprosto srečna sem. Vem, da mi bo zaupal tudi v prihodnje … Po drugi strani takšno zaupanje občutijo tudi naročniki receptov, moji poslovni partnerji, podjetja, znamke, s katerimi sodelujem in jim zaupam. 

Vedno si postavljam vprašanja: Kako bodo sprejeli bralci? Bo naročnik zadovoljen? Moj odgovor je samo en: bodi iskren, pošten. Ne vemo vsi vsega. Pripravljena sem se učiti. Mi pomagaš? Pripravljena sem delati, sodelovati. Ko si pomagamo, zrase zaupanje.

Če sem bila vedno dobra kuharica? Ko sem bila majhna, mi kuhanje ni dišalo. Enkrat sem mami zabrusila, da bom, ko bom velika, imela krožnike za enkratno uporabo, da mi ne bo treba pomivati posode. Marmelade, domači sokovi, kumarice so »rasle« doma v špajzi. Ko sem odrasla, mi kuharija še vedno ni dišala. Oba z možem sva veliko delala, hrana nama je pogosto ostajala, hitreje in bolj praktično je bilo, če sva šla ven jest. 

Potem pa se ti rodi otrok. Z dermatitisom, alergijami, intolerancami. Ko več ne veš, kako bi mu pomagal, ko se ponoči budi in joka od bolečin na 10 minut, ko si na koncu z živci … Takrat ugotoviš, kaj pomeni dobra hrana za telo. Hrana je kot kakovostno olje, od katerega je odvisno, kako bo tekel naš motor!

Solata z maminega vrta, korenčkov sok, ki ti ga je kuhala kot otroku, domač krompir, greš in nabereš jabolka, kisle črne robide ... spečeš svoj prvi kruh, potico, narediš jogurt. In naenkrat želiš vse te dobre ideje, recepte zapisati, deliti, dokumentirati, da jih boš lahko zapustil tudi otrokoma. Ker veš, da ju zdaj, tako kot tebe nekoč, absolutno ne zanimajo. Ampak prišel bo čas. Za takrat, do takrat. Ker če imaš nekoga rad, se vedno najde tisti čas.

Zaupanje si moraš zaslužiti

Otar, Lidlovec

Ko sem prišel iz Jamajke v Slovenijo, sem opravljal veliko različnih služb, med drugim sem bil taksist. Tako slej ko prej prideš v situacije, ko ponoči domov voziš ljudi, ki so pregloboko pogledali v kozarec. Naslednji dan so me klicali in vprašali, kaj se je zgodilo včeraj. V tem stanju ljudje pač pozabljajo. Pozabijo, kako so prišli domov, pozabijo, kaj se je dogajalo na poti domov in pozabijo celo plačati.  Vsakič sem poskrbel, da so varno prišli domov in velikokrat tudi popazil, da so res vstopili v hišo.

Vestnost in odgovornost do dela sta mi prinesla dober odnos s strankami. Ljudje so se vračali k meni, ker so bili zadovoljni in so mi zaupali, da bodo varno prišli iz točke A do točke B. Poklicali so me spet in spet, zaupati so mi začeli, da sem vozil tudi njihove otroke: »Hej, Otar, mami je rekla, če me lahko pobereš v BTC-ju«. Zaupali so mi, da bodo vedno varno prišli domov. Tri leta po tem, ko sem nehal vozit taksi, so me stranke še vedno klicale.

Zgodilo se mi je, da so stranke, ko so stopile v avto, malo čudno pogledale, ko so me videle in ugotovile, da nisem ravno iz Slovenije. Med vožnjo smo se začeli pogovarjati in se spoznavati. Razmišljanje ljudi se spremeni, ko spoznajo, da stvari niso take, kot so si morda predstavljali. Zaupanje pa si moraš zaslužiti. Vse v življenju razpade, če ne delaš na tem. Zavestno in stalno. Dan za dnem. Predvsem pa moraš najprej zaupati sebi. Da preveriš, kako je v resnici. Če ti povem, da dežuje, poglej skozi okno in preveri sam. Razmišljaj s svojo glavo in zaupaj svoji presoji.

Zdaj delam v Lidlovem skladišču v Arji vasi, delamo kot ekipa. In zaupanje je nujen del tega.

Če si ne zaupaš, nisi stoprocenten

Milan Slapničar, parakošarkar

Pri dvanajstih letih sem zbolel in kar naenkrat nisem več mogel hoditi. Kaj razmišljaš pri dvanajstih letih? Ne preveč, razen tega, da ne moreš brcniti žoge. Kako bi bilo, če bi zbolel zdaj, ne vem. Ampak vem, da sem moral že takrat biti vztrajen. Tako je življenje! Iz vsake slabe stvari potegnem ven čim več dobrega.

Po bolezni sem bil najprej na rehabilitaciji na URI SOČA, nato v centru za invalidno mladino v Kamniku. Tam sem se srečal s številnimi športi, a na koncu je zmagala košarka. Zdaj je del mojega življenja. Je nekaj, kar delam zase, telesna aktivnost veliko pripomore k dobremu počutju, tu je druženje s soigralci, seveda pa me »dvignejo« tudi rezultati. Kdaj tudi izgubimo, ampak to je del vsega, v športu so tudi porazi pomembni.

Pod košem treniram trikrat tedensko, nato grem dodatno še v fitnes. Treniram in igram tako doma kot v Italiji. Imam tudi po tri tekme na vikend. V avto sem usedem takoj po službi in včasih je res naporno. A tudi če sem kdaj slabe volje, sem po končanem treningu takoj bolje. Moraš it, ker veš, da če ne prideš na trening, ne more biti to za nikogar dobro. Ali da ne bi prišel na tekmo! Greš, ker veš, da imaš enajst igralcev ob sebi, ki ti zaupajo, verjamejo vate. To mi da dodatno motivacijo tudi takrat, ko se mi ne da.

Zgodba o zaupanju … Kaj pa zaupanje vase? Bilo je leta 2016 v Sarajevu. Sem dober košarkar, a moji prosti meti so katastrofalni. Igrali smo proti Portugalcem, izid je bil 59:60 zanje, jaz pa sem imel tik pred koncem tekme dva prosta meta. Vsi na klopi so otrpnili, trener se je kar tresel. Prvega vržem, žoga gre skozi obroč, vržem drugega – na posnetku je bilo to sekundo dvajset, ko pa sem bil tam in gledal žogo, je v moji glavi minilo kot bi met trajal pol ure. Do konca tekme so bile le 4 sekunde. Žoga je šla v obroč, končni rezultat pa je bil 61:60. Zmaga! Moraš si zaupati. Če si ne, nisi stoprocenten. Polovičarstvo pa nikoli ni dobro. Ne v športu in ne v življenju.

Zaupam v najino vezo, da si bova, če bo kaj narobe, to povedala

Eva, vlogerka

“Ljudje so pogosto začudeni, ko jim povem, da še vedno ne vem, kaj točno bi rada delala v življenju in da včasih niti ne vem, kaj je moj smisel. Nikoli ne bom pozabila svojih začetkov na Youtubu, ko sploh nisem vedela, kaj točno naj počnem. Predvsem takrat, ko nihče za vloganje niti še ni slišal. Prisotni so bili tudi strahovi pred začetkom in pred morebitnimi porazi … Ampak, ko ti ob strani stoji nekdo, ki mu zaupaš, je vse to gotovo lažje prebroditi.

Še pred fantom Tadejem so bile moje glavne zaupnice najboljše prijateljice. Ko sem začela z vloganjem, so mi posodile računalnik, mi pomagale s snemanjem, montiranjem, kasneje, na poti samostojnega podjetništva, pa tudi pri projektih in promociji vsebin. Šele sedaj se zavedam, kako zelo pomembne so bile na moji poti.

Pri 24-ih, ko sva bila s fantom skupaj leto in nekaj mesecev, sem se odločila za delo v tujini. To sem si takrat res močno želela, doživeti tujino na edinstveni način. In sem šla. Za celo leto! Tadeja je novica zelo šokirala ... Tudi meni ni bilo lahko, prvi mesec v ZDA sem ves čas jokala od domotožja, po vrhu pa sem še živela v kampu, kjer tudi po dva dni niso imeli interneta in ljudje niso vedeli, kaj se dogaja na drugi strani oceana. Kljub vsemu, sem hvaležna za izkušnjo, ki je najino vezo še bolj utrdila.

Skozi čas sem se naučila, da je pomembno, da komuniciraš, da je komunikacija temelj zaupanja. Zaupam notranjem glasu in vedno povem svoje mnenje. Nisem pristaš tihih maš in molka. Zaupam v najino vezo, da si bova, če bo kaj narobe, to povedala, se poslušala, morda tudi skregala, ampak vselej pobotala in šla močnejša naprej. Rada imam odkrite karte in rada se prepuščam ljubezni. Ne igram pa nevarnih igric, ki vedno koga opečejo. Če nisi iskren, tudi drugemu ne moreš zaupati, saj konec koncev, ne zaupaš niti sebi.

Pomagamo si, da nam je lažje

Juno, 9-letnica

Najbolj zaupam svoji mami. Zmenjeni sva, da si vse zaupava. Vem, da mami ne bo nikomur ničesar izdala. No, razen očiju. Zaupam tudi svojima najljubšima sošolkama. In babici. Njej vedno povem, ko je kaj zanimivega v šoli in tudi če mi kaj ni všeč.

S sošolko, s katero hodiva na nemščino, sva se zmenili, da če ena pozabi prebrati knjigico za bralno značko, tudi druga takrat ne pove obnove. Zmenili sva se, da bova skupaj končali. In ko sem enkrat zbolela, nisem prišla na nemščino, me je počakala, da sva končali skupaj. Ona bi lahko končala že prej, ampak me je počakala. Jaz pa sem pa nazadnje njo počakala, ko je pozabila knjigo.

Pomagamo si tudi pri domačih nalogah, da nam je lažje. Če zbolim in me ni v šoli, mi sošolki prineseta, kar smo delali v šoli. Enkrat, ko sem zbolela, sta mi prinesli vse, kar smo jemali, da nisem preveč zamudila. Pa tudi sošolec mi zaupa! Zdaj gre na Tajsko za dva tedna in mi zaupa, da bom zabeležila vse, kar smo delali v šoli.

Če vem, da lahko nekomu zaupam in da drugi zaupajo meni, sem zelo srečna. Največ pa mi pomeni mamino zaupanje in upam, da ga ne bom nikoli izgubila. 

Moji zgodbi zaupajo. Zato jo delim

Martin, dijak

“Petarde so me vedno privlačile, kljub opozarjanjem staršev, da so nevarne. Nekega dne sem prišel iz šole domov, staršev ni bilo doma. Odšel sem v sobo in prižgal petardo. Še preden sem jo uspel zalučati skozi okno, je vse skupaj počilo. Šlo je za petardo z napako, zato je počila prehitro. Nisem vedel, kaj se točno dogaja, ležal sem na tleh in v sobo je  vstopila babica. Odhitela je po telefon, da bi poklicala reševalce, vendar so se ji roke tako hudo tresle, da ni zmogla vtipkati številke. Od vsega adrenalina v telesu sem zbral moč in sam stekel na pomoč k bližnjim sosedom. Med potjo sem tekel mimo ogledala in opazil, da nimam rok.

Kmalu so prišli reševalci in starša. Ko sem se ulegel v reševalno vozilo, je adrenalin popustil, takrat pa je šlo vse le še navzdol. Prišli smo v celjsko bolnišnico, kjer sem imel pregled notranjih organov, uči, sluha in rok ... Sledila je operacija, ki je trajala tri ure. Okrevanje po operaciji je zahtevalo desetdnevno počivanje v bolnišnici ter mesec in pol okrevanja doma. Čez dva meseca sem dobil svoje druge roke ... umetne.

Letos tako praznujem svoj tretji rojstni dan. Proslavljam, da sem preživel.

Naučil sem se, da tista sekunda poka ni vredna posledic, ki ti lahko spremenijo življenje, to želim naučiti tudi druge.  In priznam ‒ kar dober občutek je, ko veš, da boš morda koga izmed številnih Slovencev, ki se še vedno navdušujejo nad pirotehniko, odvrnil od pokanja. Že eden je dovolj, glede na posledice, ki jih nesreča lahko prinese.

Na to v šolah dijake sicer opozarjajo tudi profesorji, a mi povedo, da je med njihovim predavanjem v predavalnicah nemir. Ko govorim jaz, je, kljub temu, da predavanje traja 45 minut, v prostoru tišina. Čutijo neko spoštovanje, zaupajo mi.

Poleg družini in prijateljem zaupaj tudi ljudem, ki jih ne poznaš, njihovim izkušnjam, še posebej, če jih je to zaznamovalo za celo življenje.