STRMA REBER

 

 

  • REGIJA: jugovzhodna Slovenija
  • CILJ: Strma Reber (993 m)
  • IZHODIŠČE: Osilnica
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 22,2 km
  • DOLŽINA VZPONA: 8,2 km
  • PRIMERNO ZA: cestno kolo (ali gorsko, trekking)
  • TEREN/PODLAGA: asfalt
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 698 m
  • ZAHTEVNOST: zahtevno (2/3)
  • ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Do Osilnice se lahko pripeljete iz dveh smeri in tudi s kolesom imate več različnih možnosti. Ena je, da s kolesom štartate v Osilnici, se povzpnete na Strmo Reber in se spustite nazaj na izhodišče (cca 18 km v obe smeri). Druga, težja je, da se iz Osilnice povzpnete na Strmo Reber, potem se spustite na drugo stran do Kočevse Reke in se po isti trasi vrnete nazaj na izhodišče, tako da se n Strmo Reber povzpnete in obeh smeri (približno 44 km, cca 1170 višincev; iz smeri Osilnice 698 in iz smeri Kočevske Reke še 470; ta pot je sicer daljša, dobri 12 km, ampak položnejša). Za tiste, ki želite še več izzivov ostaja tudi krožna opcija, ali pa štartate še od dlje npr. iz Rinice ali Kočevja.

 

Bi raje srečala medveda ali Petra Klepca?

Kot vsak izlet, se tudi najina kolesarska potepanja vedno začnejo s pripravo. Načrtovanje, pakiranje in vožnja na lokacijo.

Sploh, ko se odpravljava v konce Slovenije, za katere jaz pravim, da so »siva lisa« v moji glavi – kjer se bila zelo redko ali pa nikoli oziroka samo z avtomobilom mimo kot del transporta in pokrajine nisem prehodila ali prekolesarila. Je doživela, raziskala kot to nadvse rada počnem.

Prvoten plan je bil, da greva iz okolice Ljubljane najprej s kolesom do železniške postaje v Ljubljani, nato z vlakom do Kočevja in potem spet s kolesom naprej na izhodišče (no, ta plan bo zagotovo v tej izvorni obliki enkrat zagledal luč, ker je top!), ampak ker ob nedeljah vlaki vozijo bolj poredko, midva pa nikakor nisva hotela grizti v klanec v vročini, ampak čim bolj  zgodaj zjutraj v hladu in senci, nama ni preostalo drugega, kot da sva klasično navila budilko ob 4.30, ob 5h štartala z avtomobilom od doma. Vmes sva se hecala, da upava, da bova dovolj zgodnja, da bodo medvedi še spali. Že med potjo proti cilju sva vozila počasneje, ker se nisva mogla načuditi lepotam gozda in vmesnih ravnic s pašniki. Ko sva zagledala Petra Klepca, sva vedela, da nisva več daleč in tako sva malo pred 7h parkirala v Osilnici.

Zanimivost: Če podatki, ki sem jih našla na internetu držijo, potem je Osilnica po številu prebivalcev druga najmanjša občina v Sloveniji (ima približno 350 prebivalcev). Nahaja se tik ob meji s Hrvaško, natančneje v Osilniški dolini tik ob Kolpi.

Peter Klepec ne spi!

Vsaj na videz je kraj deloval, kot da še vsi spijo, tudi manjše parkirišče v bližini cerkve je bilo pretežno prazno, tako da sem imela čas celo za zganjanje norčij in se fotkala v deželi Petra Klepca. Potem pa hop na kolo! Vztrajala sem pri svojih muhah (»Raje ogrevanje brez treninga kot trening brez ogrevanja.«), da ne grem v klanec neogreta, zato sem se nekajkrat peljala sem in tja od Osilnice do meje, kjer je pretežno ravno in šele nato po 10 minutah ob prvih kapljah potu na čelu končno zavila proti Strmi Reber.

Ni šale, cesta se brez milosti takoj postavi navzgor in tako sva se postopno približevala kraju Zgornji Čačič, kjer se začnejo s štavilkami označene serpentine (pa že klanec pred tem ne sodi ravno v kategorijo »nedolžen«). Brez olepševanja, vedela sva, da ne bo šale in da bova najbrž na glas odštevala od 18 do 1, toliko je namreč teh 180° ovinkov. Že po dveh, treh ovinkih sva začela debato, da kaj tako lepega pri nas še nisva videla in da kapo dol projektantu in tistemu, ki je dal zeleno luč za gradnjo te povezave. In ja, takoj nama je postalo tudi jasno, zakaj tu prirejajo tudi slavno tekmovanje v spustu z »longboardi« (celoten spust z rolko navzdol opravijo v 5 do 7 minutah s hitrostjo do 85 km/h!) in zakaj je ta klanec ekstra priljubljen tudi med motoristi. Samo to bom rekla – to je težko opisati (ker bi vam začela iti na živce zaradi vseh presežnikov, prisežem) in fotografirati, to morate doživeti!

Za vse, ki morda še niste čisto pripravljeni na dolge klance, vas lahko potolažim, da je vmes »razgledna ploščad«, kjer si lahko, malo odpočijete in se naužijete lepot okolice, ki jo ponuja Dežela Petra Klepca in potem nadaljujete s štetjem ovinkov.

 

Je ta vzpon težek? Je in ni. Če redno kolesarite in se ga lotite po pameti, potem ne bi smeli imeti večjih težav. Lahko greste tudi z glavo skozi zid. Poznam nekaj takih »herojev«, večinoma se jim dobro izzide, sama pa raje stopnjujem svoje cilje, da na teh kolesarskih izletih predvsem uživam, ne pa da trpim in preklinjam, kaj mi je tega treba. Ampak vsak zase najbolje ve. :)

Nasvet: Če klanca ne poznate, potem je bolje, da se ga lotite počasi in s »strahospoštovanjem« in potem, ko se približujete vrhu, in npr. ugotovite, da ste še ok, da potem pospešite in daste vse od sebe, kot pa da se privlečete na vrh popolnoma izčrpani.

 

Če imate radi številke in odštevanje, potem boste nad tem klancem res navdušeni, saj ima vsak ovinek oznako in zraven še nadmorsko višino (kot npr. Vršič). Je pa res, da ko se zapeljete mimo številke 1, to še ni čisto konec, saj je vrh skrit še malo višje in ga lepo označuje tabla. No, spet žalostna novica za vse, ki vas navdihujejo klanci z razgledom za nagrado – tudi tu ga, podobno kot na Slemenu, ni - skrit je sredi gozda, ga pa vseeno poleg table jasno označuje cestna oznaka NAVKREBER 0 m (enaka oznaka se na cesti pojavi večkrat in tako imate ves čas informacijo, koliko je še do vrha, da veste, kako lažje razporedite svoje moči).

Navkreber, potem pa ...

Če bi ta vzpon morala ovrednostiti subjektivno – oba sva se strinjala, da je je minil kot bi trenil in da mu ljubkovalno ime »Medvedje črevo« res pristoji. Na vrhu pa sta se najini poti začasno razšli. Moška polovica se je »žrtvovala« za spust do avtomobila, jaz pa sem se spustila na drugo stran in v senci dveh kostanjev počakala, da me je »taksi« pobral. »Kakšen je bil tvoj spust?« Bojda na stran Osilnice zelo lep, vendar se je končal s skoraj skurjenimi zavorami, ovinki so res top, ampak na določenih mestih nepregledni, zato je tveganje odveč. Spust na »mojo« stran je postregel najprej s senčnim in prijetno hladnim gozdom, nato pa se je odprlo v lepo dolino s pašniki s kravami, konji in ovcami – tu se kljub hitrostim na kolesu čas res ustavi!

Da fizkultura dobi še kulturo

Nazaj grede proti Ljubljani sva se ustavila še na Turjaškem gradu. Saj veste, da je življenje uravnoteženo, in da »fizkultura« poleg dela »fiz«, dobi še svojo »kulturo«. Če imate radi gradove, potem vas v notranjosti čaka veliko zanimivega. Ogromni, prijetno hladni prostori vas popeljejo nazaj v preteklost, sprehodite se lahko čez poročne dvorane, zbirko orožja (moškega in ženskega, kot so na primer likalniki, haha), celo mučilnico imajo – no, to sem raje izpustila in občudovala rože na grajskem vrtu.

Zagotovo še vrneva v ta del Slovenije in nadaljujeva z raziskovanjem!

Maham, Hana iz Lidlove Vitalnice