Z GRADU KOMENDA NA CELJSKI GRAD

 

 

  • REGIJA: Savinjska
  • CILJ: Celjski grad (391 m)
  • IZHODIŠČE: grad Komenda na Polzeli
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 53 km
  • DOLŽINA VZPONA: 1,7 km  (višinska razlika: 145 m)
  • PRIMERNO ZA: gorsko ali cestno kolo
  • TEREN/PODLAGA: asfalt
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 506 m
  • ZAHTEVNOST: od 1 do 2

 

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Na to krožno traso se lahko odpravite tudi iz katerega drugega kraja, ali pa morda izpustite vzpon na grad, če šele začenjate s kolesarsko sezono in potrebujete najprej nekaj pretežno ravninskih kilometrov. Od nekdaj sem imela rada gradove in tokrat sem v kolesarski izlet vključila kar dva (na koncu vam morda zaupam še opcijo, kako lahko dodate tretjega). Za izhodišče sva izbrala grad Komenda na Polzeli in po manjših lokalnih skoraj brez prometnih cestah nadaljevala proti Založam, Zalogu pri Šempetru, in se skoraj malo začarana od vseh lepot in zelenja spustila nazaj v realnost, ko sva se približala avtocesti in jo prešla pri nadvozu  ter nadaljevala proti Podlogu v Savinjski dolini, čez Gotovlje, Ložnico pri Žalcu in ta del poti malce začinila s »skokom« čez Veliko Pirešico, nato je sledil lep spust in skorajda ravninska cesta mimo Pernovega proti Celju. Ta del Savinjske obožujem, prevozila sem ga tolikokrat, da znam skoraj vsak ovinek na pamet, narava pa me vsakič znova osupne, ker je re slikovita.

Zanimivost: Grad Komenda so prvič omenili v oglejski listini leta 1149, med 13. in 18. stoletjem pa je bil v rokah Malteškega viteškega reda. Popolnoma prenovljen je bil leta 2011 (več si lahko preberete na tej povezavi: https://gradkomenda.polzela.si/).

Potem sva se počasi približevala bolj urbanemu delu trase. Najprej mimo Lopate do Lave in potem previdno proti centru. Večinoma so povsod v tem delu trase lepo urejene in označene kolesarske poti, le hitrosti vožnje je potrebno prilagoditi glede na bolj pestro dogajanje na cesti. Bližje proti strogemu centru je cona, ki je namenjena pešcem, tako da sva tiste dve, tri ulice počasi »odštorkljala v kolesarskih čeveljcih«. Seveda bi lahko ta del izpustila in šla drugje, ampak je mene »zagrabila« nostalgija in sem nujno morala v ta del Celja, ker sem štiri leta vsak dan z železniške postaje pešačila proti gimnaziji. Res luštni časi.  Če slučajno še niste bili v Celju, vam priporočam, da si vzamete vsaj en dan in se v miru sprehodite po centru, ker je res lepo urejeno.

Ko sva pred seboj zagledala železniško postajo, sva zavila levo in nato na prvem križišču desno pod progo – na tabli je lepo označena pot proti Celjskemu gradu. Čakal naju je cca 1,7 km dolg klanec do gradu. Ker sva vedela, da je to šele prva polovica poti, se v klanec nisva zagnala kot medveda v maline (kar narediva običajno, haha). Ker je vse drevje že več kot ozelenelo, je sprva delovalo kot da se dvigava v dolg zelen tunel, kar kmalu pa naju je za ovinkom že pričakal lep pogleda proti najinemu cilju.

 

Ker sva bila malo na tesnem s časom, sva tokrat izpustila klasičen turističen obisk notranjosti gradu in samo naredila nekaj fotk za spomin in tale blog - vi se le podajte v notranjost, ker je pogled proti Celju in okolici res lep!

Namig: Ker je en dan prej deževalo, je bilo kljub soncu še precej »sveže«, le stopinjo, morda dve čez 10 °C, v senčih delih pa še hladneje. Če na primer nimate dolgih ali tričetrtisnkih (čez kolena) kolesarskih hlač, lahko izziv rešite tako, da preprosto oblečete kratke kolesarske hlače in čez še ene tanjše pajkice (tekaške ali za v fitnes). Podoben princip lahko uporabite tudi pri zgornjih delih. Če pa načrtujete, da boste kolesarili večkrat in ne le čez poletje, potem si le kupite letnemu času primerna oblačila.

Sledil je hiter, a varen spust nazaj proti centru, mimo železniške postaje proti mostu čez Savinjo in naprej ob desnem bregu počasi čez park, ki je bil v polnem razcvetu. Potem pa naprej ob toku Savinje in kot bi trenil sva bila iz urbanega okolja spet nazaj na svežem zraku med gozdički, njivami, travniki in sadovnjaki – to kar imam najraje. Zadnji del poti sva šla najprej do Kasaz, Migojnic, Griž in Šečš pri Preboldu, potem pa mimo Svetega Lovrenca, Dolenje vasi, Latkove vasi in po manj prometni cesti na Bregu pri Polzeli nazaj do izhodišča. V tem zadnjem delu sva si res dala duška in mojstrsko izbirala najbolj odročne lokalne poti, saj sva nekaj časa živela tu in ta del poznava skoraj kot lasten žep (za vse »nelokalce« - od Latkove vasi naprej samo sledite napisu Polzela in kmalu vas cesta pripelje direktno do gradu, kjer ste začeli z izletom).

Na zadnji fotografiji lahko vidite v daljavi dva hribčka. Drugi v daljavi je Gora Oljka. Idejo za kolesarski izlet točno tja najdete tu:

Maham in vam želim čim več barvitih spomladanskih kolesarskih izletov!

Hana iz Lidlove Vitalnice

 

P. S. »Obljuba dela dolg!« ali »Bonbonček« za vse, ki ste prebrali do konca! Sledi namig, kako lahko traso še podaljšate in dodate še tretji grad. V Dolenji vasi nadaljujete do Kaplje vasi, Grajske vasi, nato pa mimo Gomilskega v Šmatevž, potem pa okoli Žovneškega jezera pod Gradom Žovnek (če ste s cestnim kolesom, si ga lahko ogledate le od daleč, če pa ste obuti v športno obutev in z gorskim kolesom pa le dodajte še ta vzpon) in nato proti Braslovčam in Parižljam nazaj proti izhodišču.