Čez Tuhinjsko dolino in prelaz Kozjak do Trojan (brez krofov, z veliko klancev)

• REGIJA: Osrednjeslovenska
• CILJ: Trojane
• IZHODIŠČE: Radomlje
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 66 km

• DOLŽINA VZPONA: en daljši, več krajših (podrobno v besedilu)
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 777
• ZAHTEVNOST: zahtevno
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Izlet je namenjen resnejšim, izkušenim rekreativcem. Za družine ni primeren, saj večji del poti poteka po prometnih cestah (Kamnik - Ločica pri Vranskem, Celje - Ljubljana), kljub temu, da sva, kjer se je le dalo, našla kakšne manj prometne opcije.

Od Radomelj do Kamnika - ogrevanje

Kadar se le da se izognem prometnim cestam (sploh v prometnih konicah in med tednom). Med vikendi, ko je manj avtomobilov in so vsaj v teoriji vozniki bistveno bolj strpni, pa odvoziva kakšno traso, ki se ji sicer med tednom izognem v velikem loku. Današnji predlog spada v kategorijo: med tednom raje ne, vikend - sploh nedelja, je precej ok.

Za izhodišče sva izbrala Radomlje (tudi Mengeš bi bil super opcija, recimo, ali pa kjerkoli na poti v tem »krogu«), mimo Podgorja nadaljevala proti Kamniku, kjer me stari del mesta vedno znova navduši. Na nogometnem stadionu v Mekinjah sva od daleč opazovala gasilsko tekmovanje, nato pa sva se po dobrih 10 km umirjene, ogrevalne vožnje v kraju Nevlje priključila cesti Kamnik-Ločica.

Tuhinjska dolina in vzpon na preval Kozjak (685 m) – prvi izziv

Od priključitve na glavno cesto sva šla pa malo bolj »zares« (hitrejši tempo). Naslednjih 15 km se cesta namreč večinoma ves čas blago vzpenja – za piko na i pa nas dober kilometer strmejšega klanca pripelje na vrh prelaza Kozjek. Povezuje Kamnik z Ločico pri Vranskem in se tam priključi glavni prometni cesti Ljubljana-Celje. Ločuje Tuhinjsko dolino od Motniške, in hkrati povezuje Gorenjsko s Celjsko kotlino.

Namig: Prelaz Kozjek z nadmorsko višino 685 m ne spada v kategorijo »velikih« kot je na primer Vršič, vendar ni nič manj pomemben.

Motnik in drugi klanec – presenečenje izza ovinka

Vsakega vrha klanca se še posebej razveselim – ker sledi spust, seveda! In ves trud, težje potiskanje pedal se povrne pri spustu. Po dobrih 6 km te skoraj prinese do Motnika (če odmislim kakšen manjši »hupserček«), kjer sva iz glavne ceste zavila v središče Motnika. Po 500 m sva pri avtobusnem postajališču zavila ostro desno v klanec (hvala prijazni domačinki, ki je ovrgla najine dvome, ali greva v pravo smer, če je pot res ves čas asfaltirana in nama dala dodatne usmeritve). No, od tu naprej se je začel drugi 1 km dolg klanec tega dneva. In ni bil lahek, priznam. Še moj dragi je komentiral z »zanimivo« (prevod: klanec je težji kot sem pričakoval, haha) in me kot vedno pustil za sabo. Ravno ko sem se začela spraševati, kdaj bo tega konec, sem po 119 višinskih metrih slišala izza ovinka: »Kapelica je tu!« To je bil nadvse dober znak, domačinka je namreč rekla, da je na vrhu kapelica in da morava tam desno.

Namig: V ta klanec je šlo po polževo. Ne spada v kategorijo »hupserček« (mali kratek klanec, ki ga skoraj ne opaziš, haha).

Mimo Trojan: brez krofov in gneče

Temperature so bile občutno višje kot zjutraj, ko sva štartala. Tudi zato sva bila tega spusta, ki lepo ohladi, toliko bolj vesela. Po slabih dveh kilometrih spusta sva se priključila glavni cesti Vransko - Trojane. Lahko bi nadaljevala samo naravnost do Trojan, ampak sva se odločila, da v izogib prometu narediva manjšo zanko in greva naokoli. V krožišču sva nadaljevala proti Izlakam in kmalu po predoru zavila ostro levo proti kraju V Zideh, tako da sva do Trojan prišla »po grebenu« in ne po glavni cesti, ki je bistveno bolj prometna.

Dišalo je po krofih, seveda! Ampak noben od naju ni velik ljubitelj, tako da sva samo dotočila vodo in nadaljevala. Oba sva se najbolj veselila tega dolgega spusta do Lukovice, vendar naju je čakal še čisto kratek vzpon do prelaza Učak (609 m). Pričakala pa naju je »bitka v vetrovniku«, saj je proti-veter tako močno pihal, da si težko dihal, haha. Takoj, ko je bilo možno, sva se z glavne ceste spet umaknila na stranske, zato sva v Lukovici zavila ostro desno proti Brdu pri Lukovici (živijo, še 500 m klanca), nadaljevala proti Rafolčam (živijo - tokrat pa zares - še zadnjih 800 m klanca) in nato nazaj do Radomelj. Skupaj lepih 66 km, 777 višinskih metrov in slabe 3 ure vrtenja pedal.

Za koga ni ta izlet (in trije osebni nasveti za na pot)

Ali je izlet primeren za družine? Ne, raje ne. Družinam bi bolj priporočila recimo del poti od Mengša do Kamnika po urejeni kolesarski stezi.

Ali je izlet primeren za nekoga, ki kolesari občasno? Tudi raje ne, razen, če imate električno kolo in ste pripravljeni na nekaj vzponov.

Za koga je izlet torej primeren? Za rekreativce, ki so že v formi - od pomladi nabirajo kilometre vsaj dvakrat na teden, jim klanci niso tuji in radi odkrivajo nove poti po različnih delih Slovenije. Niso vsi izleti za vsakogar – in to je čisto ok.

Trije hitri nasveti za na pot (iz prve roke)

Preden grem na kolesarski izlet, poskrbim za:

1. Zaščito pred soncem: Vedno se namažem s kremo z visokim zaščitnim faktorjem, sonce zna biti zahrbtno tudi v oblačnem vremenu.
2. Brezrokavnik: Vreme se lahko spremeni v nekaj minutah, zato brezrokavnik vedno najde prostor v mojem žepu.
3. Hidracijo: Za daljše izlete vodi dodam elektrolite in v žep dodam še kakšno energijsko ploščico ali gel.

Po pameti in uživajte na kolesu! Hana Verdev iz Lidlove Vitalnice