PO DOLINI RADOVNE DO MOJSTRANE

• REGIJA: Gorenjska
• CILJ: Slovenski planinski muzej v Mojstrani
• IZHODIŠČE: Spodnje Gorje
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 40 km

• DOLŽINA VZPONA: Zgornja Radovna – Kosmačev preval (1 km) in Lipce – Kočna (1,5 km)
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo (ne pozabi pa tudi ostalih dodatkov za varno kolesarjenje, ki ti jih priskrbi Crivit)
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 592 (za »krožno«)
• ZAHTEVNOST: večinoma nezahtevno
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Kot večino izletov lahko tudi tega prilagodiš glede na trenutno telesno pripravljenost. Cesta po dolini Radovne je precej neprometna in je primerna tudi na družinski kolesarski izlet. Kljub temu previdnost ne bo odveč.

Če ti klanci še niso ljubi, izlet zaključi v Zgornji Radovni in se po isti poti vrni nazaj, drugače te čaka približno en kilometer dolg klanec, nato pa spust do Mojstrane.

Za tiste, ki imate radi malo daljše izlete, brez težav narediti celoten »krožni« izlet, le del od Lipc do Spodnjih Gorij je ob določenih urah bolj prometen.

Dolina Radovne s kolesom

Začetek tega kolesarskega izleta je bil planiran z Bleda. Prvi izziv dneva pa je bil, kako naj sploh prideva do tja. Stoječa kolona je bila že od avtocestnega izvoza! »Kaj pa si pričakovala na lepo, toplo jesensko nedeljo?« se najbrž sprašuješ. Ja, rahlo gnečo, ne pa takšne, ups!

Torej do spremembe plana je prišlo še preden se je kolesarski izlet sploh začel. Ču-do-vi-to! Namesto slabe volje sva to vzela kot krasno priložnost, za napenjanje možganov in iskanje drugih opcij.

Izvoz za Bled sva izpustila in nadaljevala do izvoza Lipce in preko Kočne proti Gorjam, kjer sva parkirala (parkirišč ni veliko, ampak izven sezone, se brez težav najde kakšno).

Klasično opravilo (preoblačenje, kolesi iz avtomobila, preverjanje, če imava osebne dokumente, rezervne zračnice in če sva zaklenila avto, itd.) sva opravila ekspresno. Jesenski dnevi so že malo krajši, zato je treba bolj premišljeno načrtovati izlete. Sploh, če želiš ujeti najtoplejši del dneva.

Čisto kratek, en kilometer dolg odsek, je potekal po glavni cesti, vendar ni bila prometna. Pri tabli, ki nas usmerja na Pokljuko (več o izletu lahko prebereš tukaj) ali pa v desno proti Zgornji Radovni in Mojstrani, sva izbrala to možnost.

Takoj je sledil kratek spust in prelep pogled na reko Radovno! In že ta razgled je obetal, da naju čaka res lep jesenski izlet. Ožja cesta je potekala ob turkizno zeleni alpski reki Radovni in iz trenutka v trenutek se mi je čedalje bolj dozdevalo, da sem se znašla v »časovnem stroju«. Tukaj se je čas zagotovo ustavil!

Namig: V dolini Radovne, ki je del Triglavskega narodnega parka, najdeš veliko naravnih in kulturnih znamenitosti.

Cesta se je ves čas blago, a skoraj neopazno vzpenjala. Pogledi pa so bili za vsakim ovinkom še lepši. Med vožnjo sva opazovala naravo, manjše domačije in počitniške hišice. Brez težav bi tukaj preživela nekaj dni in se odklopila od vsakodnevnih obveznosti. Prvi krajši postanek sva naredila pri ostankih Smolejeve domačije, ki je bila požgana med drugo svetovno vojno.

Malo naprej sva srečala res presenetljivo veliko skupino kolesarjev, ki se je pripeljala iz obratne smeri. Oblečeni so bili kot medvedi, če se malo pohecam (debele jakne, kape, rokavice …). Midva sva bila njihovo nasprotje - v kratkih hlačah in majicah s kratkimi rokavi (in občasno zelo tankem brezrokavniku). In obema je bilo več kot prijetno toplo. Ni nama bilo popolnoma jasno, zakaj takšna razlika v oblačilih. Vendar nama je kmalu postalo jasno. Od tu naprej je bilo res občutno hladneje, saj je ta del doline osojen. Ampak tistih nekaj minut nižjih temperatur je hitro minilo, »nagrada« pa je bila toliko lepša – s soncem obsijani pašniki, kjer so se krave in konji mirno pasli. Zgornja Radovna naju je čisto očarala.

Je pa vsekakor dobro, da si na kolesarski izlet vedno vzameš funkcionalna oblačila in osnovne pripomočke za kolo, če bi šlo po poti kaj narobe. Ne pozabi pa niti na kolesarsko čelado, otrokom pa lahko dodaš tudi ščitnike. Vse to najdeš v Lidlovi Crivit ponudbi. Točen seznam vseh potrebnih stvari za sproščeno kolesarjenje, pa te čaka tu.

S kolesom čez Kosmačev preval do Planinskega muzeja v Mojstrani

Do te točke se je pot ves čas rahlo vzpenjala in v trenutku, ko sem razmišljala, kako bom to napisala, sem na svoji desni strani zagledala tablo za 18 % klanec. No, tukaj, po 13,5 km predlagam, da izlet zaključiš (če si z otroci) in si privoščite malico ter se po isti poti vrneš nazaj. Če želiš malce večji izziv, se pa le povzpni preko Kosmačevega prevala (cca. 1 km klanca), in se nato spusti do Mojstrane (in ne pozabi – tudi nazaj je treba čez ta klanec).

Namig: Če Slovenskega planinskega muzeja še nisi obiskal, si to idejo le napiši na tvoj seznam.

Po vsakem vzponu, sledi spust in ta, ki te pripelje v Mojstrano, je slikovit! Pot sva nadaljevala do Slovenskega planinskega muzeja in se tam malo razgledala. Če muzeja še nisi obiskal, ti priporočam ogled!

Po skoraj 19 km je bil cilj dneva dosežen. Samo še čez Kosmačev preval in po isti cesti pot nazaj na izhodišče. Ampak. Midva ne bi bila midva, če ne bi skoraj vsakega izleta vsaj malo »zakomplicirala«!

Medtem ko sem jaz občudovala razstavo fotografij pri planinskem domu, se je Luka zaklepetal v pogovor z domačinom. Predlagal mu je, da narediva »krožno« in se nazaj vrneva čez Jesenice. Bi, ne bi, bi? Malo sva se pogovarjala, preračunavala čas vožnje in se nato odločila, da greva – po tem delu kolesarske poti D-2 še namreč nisva šla.

S kolesom od Mojstrane do Jesenic in nazaj do izhodišča

Ideja, za tiste, ki bi želeli dlje: pot lahko nadaljuješ do Kranjske Gore in naprej do Belopeških jezer (več lahko prebereš tukaj).

Iz Mojstrane sva pot nadaljevala mimo smučišča. Snežni topovi ob strani in vsa pripadajoča infrastruktura so me spomnili, da pravzaprav sploh ni več daleč do zime, in da je morda to eden zadnjih kolesarskih izletov, ko je še prijetno toplo.

Po idilični kolesarski poti sva s kolesarjenjem nadaljevala do Save in nato malo manj idilično ob avtocesti do Jesenic. Kljub krajšemu odseku, ki gre vzporedno z avtocesto, je kolesarska pot široka, razgibana in nekaj krajših klancev prav popestri celotno vožnjo. Tudi odsek čez Jesenice in mimo Športnega parka Podmežakla je bil precej neprometen.

Od Lipc naju je potem čakal 1,5 km dolg klanec do Kočne – še dobro, da sva ta del poti prej prevozila že z avtomobilom, tako sva točno vedela, kaj naju čaka (vsaj v teoriji). Po daljšem spustu naju je čakal še zadnji, krajši klanec nazaj do parkirišča. Ta zadnji klanec je ravno prav blag, da sva se v miru naužila pogledov proti Blejskemu gradu in okolici. Polna vtisov in predihana sva se odpeljala proti domu in se oba strinjala, da sva res top izkoristila to sončno nedeljo.

Uživaj v jesensko obarvanih kolesarskih izletih! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice.

Še več Haninih izletov, vadb in idej za recepte lahko najdeš tukaj.