AREH

 

 

  • REGIJA: Podravska
  • CILJ: Areh  (1230 m)
  • IZHODIŠČE: Večnamenska športna dvorana Hoče
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 47,5 km
  • DOLŽINA VZPONA: 17 km
  • PRIMERNO ZA: cestno kolo (gorsko, treking ali električno kolo)
  • TEREN/PODLAGA: asfalt
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: skupano 1141 m (od tega Fram – Areh 966 m)
  • ZAHTEVNOST: zahtevno do zelo zahtevno (2/3)
  • ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Opisano pot lahko odvozite tudi v obratni smeri (in najin ovinek do vrha gondole izpustite). Če ste družina, ki si ne deli istih interesov, nič hudega, tu se res za vsakega kaj najde (na primer, nekdo pride peš, drugi z gondolo, tretji se spušča po bike parku, četrti uživa na cestnem kolesu ...).

 

Hoče, noče - mora z mano!

Vsak kolesarski izlet zahteva vsaj nekaj predpriprave. Sploh, če greš v kotičke Slovenije, kjer nisi bil velikokrat (za osvajanje »hriba za bajto« tudi jaz ne uporabljam zemljevidov, haha). Tokratna dilema ni bila o tem, kot sem se pohecala v naslovu, ali moj dragi hoče ali noče z mano, niti ne to, kje bova štartala (tu sva si bila edina, Hoče). Proti najini končni destinaciji, Arehu, namreč vodita dve asfaltirani cesti. Našla sem podatke, da je pot Hoče – Areh dolga 18,4 km (naklon 5,18 %, 953 višincev), druga, torej Fram - Areh pa  21,6 km (4,42 %, 953 višincev). Dokler ju ne odvoziš, so to pač neki podatki, dve cesti na zemljevidu. Zdaj, ko je izlet za nama, brez kančka oklevanja napišem, da do cilja vodita dve poti – ena lepša od druge, prisežem! Mogoče kakšen Mariborčan zdaj napolno zavija z očmi, da pretiravam, ampak v teh koncih sem bila vedno samo pozimi in z avtomobilom (smučanje pač).

Parkirala sva v Hočah pri Večnamenski športni dvorani. Po tehtnem premisleku sva se odločila, da se vzpneva iz smeri Frama, predvsem zato, da se pred začetkom vzpona vsaj malo ogrejeva. Dobrih 6 km dolga kolesarska steza je lepo urejena in označena. Poteka vse do križišča, kjer je na tabli jasno označeno v katero smer je Fram, tako da res težko zgrešiš. In brez neke težke romantike in ovinkarjenja se klanec začne kar takoj. In ovinki tudi.

Kolesarski poleti v Planici!?

Tip klanca na začetku ni ravno v kategoriji »simpl«. Ni brutalen, ampak da bi pa za lahkoto poletela čez teh 10, 11, 12 % pa tudi ne morem reči. Cesta se zlagoma vzpenja višje in višje, pogledi postajajo čedalje lepši, nakloni postopno popustijo. O avtomobilih ni bilo ne duha ne sluha, samo kakšna krava je zamukala na pašnikih ob cesti, v daljavi zabevskal kakšen kuža – to je pa to. Če se npr. želite izogniti vikend gneči v Kranjski Gori in tisti Planici, potem vam predlagam, da si pridete pogledat to Planico, ki je malo naprej od Frama in Kopivnika. Vem, morda vam »razbijam« klasično predstavo o cestnem kolesarjenju. Večina misli, da nadvse uživamo v vožnji v gneči, po ulicah, med avtomobili (dopuščam možnost, da je komu tudi to všeč, zakaj pa ne). Midva najbolj uživava, ko odkrivava lepe ceste daleč stran od glavnih cest, na svežem zraku, v naravi. Najbrž nekaj podobnega doživljajo tudi skakalci med poleti v gorenjski Planici.

Namig: Na prehodu iz Planice proti Frajhajmu je na desni strani ob cesti tudi simpatično počivališče, kjer si lahko malo oddahnete, natočite vodo in potem nadaljujete pot.

Sploh ta del poti naju je pustil brez besed. No, ko »brcam v klanec« na splošno nisem najbolj zgovorna, haha. Tokrat pa je bil najin dialog nekako takole. »Ah, dej, kako je lepo!« In za naslednjim ovinkom: »Pa ne, no! A je sploh lahko še lepše?!« In čez nekaj minut: »To je pa že ... Kičasto! Kar preselila bi se sem!«

Asfalt je večino časa zelo, zelo lep, razen nekaj redkih odsekov, nakloni so zmerni in dopuščajo uživanje v pogledih, celo kakšen kratek spust nas preseneti, da lahko še lažje občuduješ »zeleno, ki te ljubim, zeleno«. Razen dveh nemških turistov v vsem tem času nisva srečala niti enega avtomobila. Večina poti je v prijetni senci. Je lahko še lepše?! In da te slučajno ne »odnese« preveč, in da te spomni, da kolesariš, te tik pred priključkom ceste na »glavno« (pred in med vikendi) malo preseneti še ena »rampa« (ja, celo tazadnjo plat sem morala dvigniti iz sedeža). Mogoče mi je ušla celo ena kletvica. Ampak pekoča bolečina v mišicah tako hitro mine, da čez 100 m, ko se priključiš glavni cesti (imela sva občutek, da sva prišla na avtocesto, tako je bila lepa in široka, haha), že vse pozabiš.

 

Konec je vedno srečen. Če ni, potem še ni konec.

Do vrha Areha je potem še čisto malo in res hitro mine! Vmes občuduješ majhno, a ljubko umetno jezero, ki pozimi služi za zasneževanje. Opazne rdeče table pa jasno »opozarjajo«, da smo nekje blizu kolesarskega raja (na primer do Rogle je 24 km, do Kop pa 50,5 km – neasfaltirana pot, seveda). Na vrhu sem imela kratek smučarsko obarvan nostalgičen moment ob ne ravno lepem pogledu na hotel Areh (razpadajoče stanje ali pa v fazi obnove, ne vem). Torej, po 23 km od izhodišča, skoraj 1000 višincih (966, če sem natančna) naju je čakal samo še spust do avtomobila.

Namig: Vesela novica za vse, ki vam koča na koncu poti predstavlja bonus pike in odločujoč trenutek, ali boste šli na ta klanec ali ne! Koča je! Ruška koča! Tako da ... Ni izgovorov! :) Dobrodošli smo vsi, pohodniki, kolesarji, motoristi (in tisti z avtomobili tudi, seveda). Mislim, da sva naletela ravno na srečanje motoristov – vsaj po voznem parku sodeč.

Klasično ... Samo še to!

Kaj je vaš najlepši del kolesarjenja? Vzpon? Spust? Oboje?

V planu je bil seveda samo še spust po drugi poti proti Hočam. Ampak ker »ona« na poti navzdol opazi še en odsek (po slabih 5 km), in zaradi »Če sva že ravno tukaj! « noče takoj v Hoče ... Sva pač zavila še levo proti končni postaji kabinske žičnice. Bilo bi nama pošteno žal, ker bi zamudila ta panoramski pogled proti Mariboru. Za določene pustolovščine (bike park), bova morala priti pa z drugim kolesom, hihi. Na tem delu je bilo precej bolj živahno (domačini, turisti), zato sva samo na hitro »dotočila gorivo« (malo heca mora biti, kajne?!) in se tokrat res samo še spustila v dolino.

Spust je bil ... Ne vem, počasi mi že zmanjkuje presežnikov! Vrhunski! Nekatera doživetja je težko opisati. Zato se jim reče doživetja – ker jih morate doživeti! Spust je bil dolg skoraj 15 km (če bi izpustila »ovinek«, bi bil spust iz Areha do parkirišča dolg 17,5 km). Zato sem bom osredotočila na najino začetno »dilemo«. Sva izbrala prav, da sva šla iz Frama gor in v Hoče dol? Bi zdaj izbrala enako ali drugače? Oba sva se v en glas strinjala, da bi še enkrat bi izbrala enako. Miren, neprometen, senčen vzpon in bolj »civiliziran« (res široka cesta), sončen spust. Na poti navzdol sva srečala precej avtomobilov, ki so vozili gor, ravno tako lepo število kolesarjev, najin del ceste je bil pa super prazen.

In še dodaten plus tega izleta

Ko se »prikotališ« s hriba, se spodaj sproti ustaviš še v Lidlu, ha (jaz sem najprej malo posedela in pretegnila noge, potem pa šla na »kolesarsko parkirišče«)! Če kdo slučajno ne ve, v Lidlu smo tudi kolesarji več kot dobrodošli. In vsak kilometer, ki ga prehodiš, ali prekolesariš, šteje, da smo vsi, kot družba bolj vitalni in da skupaj ostajamo ali pa postajamo fit!

No, to vam še moram zaupati. Ne boste verjeli, kaj sem šla kupiti! Nisem šla samo po nekaj prigrizkov za na pot, ampak še po samoporjavitveno kremo (pokrivam si oči in priznam, da mi je malo nerodno). Kljub temu, da se redno na debelo namažem s Cien kremo s faktorjem 50, kolesarim zgodaj zjutraj oz. proti večeru, kilometri naredijo svoje – črte na rokah in nogah so neizbežne. Načeloma me to ne moti, le ko je kdaj pa kdaj »treba« obleči kakšno obleko, zna biti zabavno. Ampak to se da z lahkoto vsaj malo zakamuflirat, če vas ta estetski del moti, hihi (samo namig, vsak se pa sam obloči, kaj naredi). Midva se na ta del Pohorja še zagotovo vrneva. Ker naju vseeno »matra firbec«, kakšen je klanec in spust še v drugo smer. Enkrat kolesar, vedno kolesar, haha.

Veliko užitkov na kolesu, kjer koli se najraje potepate!

Hana Verdev, Lidlova Vitalnica