KOLESARSKI SKOK NA STARI GRAD NAD KAMNIKOM

 

 

  • REGIJA: Osrednjeslovenska
  • CILJ: Stari grad nad Kamnikom, ki stoji na Krniški gori (585 m)
  • IZHODIŠČE: Radomlje (ali kateri koli drugi kraj v bližini Kamnika)
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 21,6 km (v eno smer Radomlje –  Stari grad je 10,8 km)
  • DOLŽINA VZPONA: 4 km (od ovinka pri Ciriusu do ruševin gradu, začetek in konec merjenja označen z rdečim znakom)
  • PRIMERNO ZA: gorsko ali cestno kolo (če greste iz Radomelj do Kamnika po glavni cesti)
  • TEREN/PODLAGA: makadam, asfalt
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 415 m (337 m na poti navzgor in 78 m na poti navzdol)
  • ZAHTEVNOST: 2
  • PROFIL POTI: (navzgor)
  • ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: peš iz Kamnika (zelo priljubljena destinacija)

 

Obožujem sneg in zimske športe, ampak, hej, če kaj, potem sem se z leti naučila, da na vreme ne moreš vplivati, lahko pa izbereš drug šport, se primerno oblečeš in deluješ v stilu »Iščem rešitve – ne izgovorov.«. Letošnja zima je glede snežnih razmer malo netipična in prijetne temperature sredi dneva kar vabijo, da ujameš kakšen sončen žarek. Padla je odločitev, iz podstrešja bom rekrutirala kolo! Najprej sem razmišljala o cestnem, ampak je na asfaltu še veliko peska, v senčnih legah kakšna skrita zamrznjena ploskev v kombinaciji z odpadlim jesenskim listjem, kar predstavlja večjo možnost padca. Torej gorsko!

Nasvet: Na asfaltu je pozimi in pomladi še veliko peska, v senčnih legah kakšna skrita zamrznjena ploskev v kombinaciji z odpadlim jesenskim listjem, kar predstavlja večjo možnost padca, zato previdnost ni odveč. Ob strani pustimo dejstvo, da sem eno uro izgubila, ker nisem našla pol stvari za obleč. No, sem se pa naučila, da bom za naslednjo sezono vse bolje organizirala. Malo je krivo tudi to, da določena oblačila kombiniram za različne športe (npr. smučarsko perilo je ravno  tako ok za tek na smučeh, tube za okoli vratu so »univerzalen športni kos« ...). Te zanima, kaj sem oblekla? Debele dolge kolesarske hlače in dolge nogavice (dokolenke), srednje debel zgornji del (jakna), spodaj športno perilo in čez brezrokavnik, srednje debel naglavni trak (da se ne spotim preveč in da imam hkrati svoje ekstra občutljive sinuse »na toplem«), tanjše rokavice; v nahrbtnik pa sem dala še debelejše rokavice in debelejšo jakna, podkapo - ker če kaj, potem ne maram, da me pri spustu prezebe do kosti.

Oblečemo se letnemu času primerno in ne smemo pozabiti, da so dnevi krajši in vreme še vedno spremenljivo (bojše, da imamo s seboj več stvari in jih damo v nahrbtnik kot da nas prezebe).

Nasvet: Določena športna oblačila lahko kombiniramo za različne športe.

Za izhodišče kolesarskega izleta sem izbrala Radomlje (parkirala sem pri Kulturnem domu Radomlje, malo naprej od krožišča proti Kamniku, kjer je na desni strani gostilna, levo pa lep mlin, v ozadju cerkev na Homcu), lahko pa štartaš tudi iz katerega koli kraja v bližini Kamnika. Zakaj ravno Radomlje? Ker je ob Kamniški Bistrici super luštna pot, in ker sem se želela izogniti prometnim cestam, sem si traso zamislila tako – do Kamnika ob Kamniški Bistrici, potem pa po cesti do Starega gradu.

Od mlina me je pot vodila najprej proti strugi Kamniške Bistrice, kjer sem jo prvič prečkala in potem nadaljevala s kolesarjenjem po njenem desnem bregu proti severu. Pot ob Kamniški Bistrici proti Kamniku deluje ravninska (super za ogrevanje, preden zagrizem v klanec, to je tudi razlog, zakaj nisem štartala v Kamniku), čeprav se ves čas čisto blago vzpenja. In kakšna je pot ? Večinoma široka, lepo urejena, ampak na momente se zoži in postane blatna – no, kako naj lepo povem, še pujsi bi se z veseljem povaljali po njej.

Med kolesarjenjem sem opazovala še razmeroma spečo naravo, le leske že na polno nagajajo alergikom na cvetni prah! In medtem ko sem uživala na kolesu in na soncu, se smejala soncu nazaj, razmišljala, kako mi je lepo ... Sem začela kašljati in se napol dušiti. No, pa sem pojedla svojo prvo napol spomladansko mušico! Potem sem se smejala samo še v sebi in imela pri vseh naslednjih rojih lepo modro zaprta usta.

Ko sem prikolesarila do začetka Kamnima mimo tenis igrišč, sem zavila najprej ostro desno čez most in nato za mostom takoj levo po označeni poti za pešce in kolesarje (pod glavno cesto), če slediš oznakam in uporabiš malo logike in osnov orientacije, ni težav. Tu je pot lepo urejena in kmalu sem v daljavi zagledala svoj cilj današnjega potepanja  – Stari grad.

Ves čas se se držala kolesarske in peš poti dokler se nekje pri Perovem ni končala, zato sem tam na prehodu za pešce prečkala glavno cesto in sledila manjši lokalni cesti v smeri proti Zdravstvenem domu. Ko sem se pripeljala mimo CIRIUS-a, sem zavila ostro v desno (na levi strani ceste je novo naselje hiš) in potem sem samo sledila glavni asfaltirani cesti (ni nobenih posebnih oznak, ampak je izbira dokaj logična). Že pogled na cesto je povedal, da se bo počasi začela malce resneje vzpenjati. Pred vzponom sem snela rokavice (ker imam vedno vroče roke), odprla zadrgo na brezrokavniku in jakni, da kasneje ne bi »zakuham« kot star dizel. Odločila sem se, da če ne bo kakšnega res lepega razgleda, ne bom stopila s kolesa, da bi fotografirala ali snemala. Cesta je bila lepa, dovolj široka, vila se med drevesi in vsake toliko se je odprl pogled proti Kamniku in okolici. Je pa bilo na cesti še vedno veliko peska – zato sem samo sebe potrepljala po rami, da sem se odločila prav, ker sem namesto cestnega izbrala gorsko kolo.

Kar naenkrat sem se pripeljala na »odprto«, na desni sem zagledala kmetijo, daleč v ozadju Stari grad, in takrat  sem opazila, da sonce izginja za oblaki in da začenja pihati. Naredila sem nekaj fotk, spila požirek (recept na koncu bloga) in »pičila« naprej, da me ne bi ujame tema, dež ali premočen veter. Potem sem se ves čas lepo vzpenjala in ko sem pred seboj zagledala večjo leseno tablo, ki več kot očitno usmerja levo proti Staremu gradu, sem že mislila, da sem na konju. Ker sem na Star grad šla samo dvakrat peš in še to po gozdni poti, se mi ni prav dobro sanjalo, kako poteka asfaltirana pot. Nekak sem si predstavljala, da me čaka še ovinek ali dva ravnine in potem zadnji vzpon, kjer se cesta združi s pešpotjo. Ni bilo čisto tako.  Cesta se je potem kar na enkrat lepo spustila, spet dvignila, ponovno spustila in se kar ni in ni nehala.  Moram pa priznati, da sem šla hitreje kot sem želela, ker mi čedalje močnejši sunki vetra res niso bili všeč. Končno sem zagledala zadnji ovinek in ruševine gradu. Nasproti so prišli trije fantje in en je z nasmehom pripomnil »Jah, tkole z baterijo pa gre!«, potem drug opazi, da sem kar na svoje noge in da kolo kljub stari robustni konstrukciji nima baterije in doda samo »Bravo!«. Načeloma sem imuna na komentarje, ker na kolesu doživiš res »vse sorte in pisane torte«, od tega, da naj grem raje za štedilnik namesto, da sem na kolesu, do iskrenih nasmehov in pohval.

Nasvet: Če koga poleg »fiz«-a zanima še kultura (fizkultura) in zgodovina, sem na internetu našla nekaj zanimivih podatkov, in sicer se Stari grad prvič omenja že v 12. stoletju (Zgornji grad) in spada med najstarejše gradove na območju Gorenjske. V 16. stoletju je bil zapuščen in je začel propadati, tako lahko danes poleg osupljivega razgleda na Gorenjsko in Ljubljansko kotlino, Kamnik, Kamniške in Savinjske Alpe, opazujemo le ruševine (delno ohranjeno je južno obzidje in obrambni stolp). Vsi, ki na vrhu potrebujete nagrado, se lahko okrepčate na Grajski terasi. 

Na vrhu je pihalo še močneje, zato sem samo slekla brezrokavnik, hitro oblekla še toplejšo jakno, dodala podkapo, naredila 3 fotke in se odločila, da snemanje odpade, ker bi vi slišali samo veter, mene bi pa tako ali tako že prej odpihnilo.   Sonca že zdavnaj ni bilo več, pogled pa me je kljub bolj oblačnemu vremenu še vedno osupnil. Na dlani mi je ležal Kamnik z manjšimi okoliškimi kraji, pravzaprav od vidiš lep del Ljubljanske kotline in Gorenjke (nazadnje, ko sem bila tu peš, je bil Triglav tako jasno viden, da bi skoraj stavila, da se ga lahko dotaknem s prstom), proti severu pa magično zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe s puhastimi oblaki. Z veseljem bi dlje uživala v teh razgledih, ampak se nisem želela ohladiti, in do avtomobila sem želela priti še pred temo. Spust je bil super, vendar razmeroma počasen, ker je nasproti prihajalo kar nekaj avtomobilov in ker je bilo vse prej kot toplo, haha. Sem pa tik pred koncem klanca nepričakovano srečala starega prijatelja in sva na hitro poklepetala. Kolesarji ne kompliciramo. Naslednjič greva skupaj! Roka? Roka!  Kljub temu, da greš včasih sam na kolo (vsi vemo, da se je ob vseh obveznostih, ki nas čakajo, kdaj res težko uskladiti), ne veš, koga boš tisti dan po naključju srečal - tudi to je čar kolesarstva!

Maham, in se kmalu spet beremo!

 

P.S.: Načeloma za krajše kolesarske izlete vzamem s seboj samo vodo in kakšno energijsko ploščico za rezervo, največkrat pa si doma naredim to mešanico:

V bidon nalijem 2/3 vode, 1-2 merici premium elektrolitov v prahu (Mg, K, Ca, Na), dobro premešam in nato dodam še pol do 1 dcl sveže iztisnjenega pomarančnega soka (ker so elektroliti zelo blagega oz. skoraj brez okusa, poleg tega so pomaranče bogate s C vitaminom), potem do vrha nalijem vodo.

 

Nasvet: Za normalno delovanje telesa je pomembno, da vnesemo dovolj tekočine. Če pa smo še športno aktivni, je primerna hidracija še toliko bolj pomembna. Dovolj tekočine moramo vnesti že med dnevom, pozorni moramo biti pa tudi na vnos med in po aktivnosti. Ena izmed res enostavnih metod je ta, da se pred kolesarjenjem stehtaš (gol ali v spodnjicah, preden se oblečeš v kolesarska oblačila), potem se ponovno stehtaš po kolesarjenju (brez premočenih oblek, seveda). Če je teža približno enaka, potem si vnesel dovolj tekočine, če je drastično manjša, je to znak dehidracije in je treba še nekaj časa po aktivnosti v telo postopno vnašati dovolj tekočin.

 

Hana iz Lidlove Vitalnice