GOLTE

 

 

  • REGIJA: Savinjska (Zgornje Savinjska dolina)
  • CILJ: Golte – alpski vrt: 1355 m
  • IZHODIŠČE: Varpolje (iz kampa Menina oz. pri športnem igrišču)
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 43 km
  • DOLŽINA VZPONA: 13,2 km (od razcepa pri gostilni do alpskega vrta)
  • PRIMERNO ZA: cestno kolo (gorsko ali treking kolo)
  • TEREN/PODLAGA: asfalt (na vrhu makadam)
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 1155 m (skupno), za vzpon 965 m
  • ZAHTEVNOST: zahtevno (2/3)

 

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Destinacija je zanimiva z več vidikov, saj lahko vsak od družinskih članov najde kaj zase. Npr. del družine se lahko povzpne na Golte z nihalko in se sprehodi po krožni poti, medtem ko drug gor »zagrize« z gorskim ali cestnim kolesom. Če ste redko v teh koncih, potem morda obiščete še Mozirski gaj in se v teh vročih dneh ohladite v Savinji. Pri izhodišču te trase je ob kampu še velik športni park, tako da lahko na primer po kolesarskem izletu s prijatelji tam odigrate še odbojko na mivki.

Bova narisala narobe obrnjen balon ali žabjega paglavca?!

Zgornje Savinjska dolina je sploh v poletnih mesecih super izbor, ker so temperature prijaznejše kot v mestih. Za izhodišče sva tokrat izbrala kamp Menina v Varpoljah, predvsem zato (tisti, ki me redno berete in spremljate že zdaj veste zakaj), da je bila razdalja do vzpona dovolj dolga, da sem se ogrela – in točno to mi je »spust« ob toku s Savinjo do Mozirja tudi omogočil. No, tu sva začela »risati prvo polovičko balona«. Res, da je ta del trase po glavni in prometni cesti, ampak med vikendom zgoraj zjutraj, ni bilo res nikjer nikogar, če že, sva srečala kakšen avtomobil, ki se je peljal v nasprotni smeri proti Logarski, ki je priljubljeno izhodišče za obiskovalce gora.

V začetku Mozirja sva v prvem krožišču zavila levo, tako da sva se izognila glavni cesti in se nostalgično zapeljala čez trg, ki je še spal. V skoraj neopaznem krožišču sredi centra, ki bolj spominja na nek »Y« (druga fotografija),  sva odvila skrajno levo in se priključila na glavno cesto, ki pelje v smeri proti Goltem. Cesta se je že tu začela rahlo vzpenjati, kot da te hoče nežno opozoriti, da naslednje kilometre ne bo šale. :)

V daljavi se je vsake toliko časa opazilo končni cilj – Golte. Ko sva prišla do razcepa pri gostilni, sva zavila desno proti Šmihelu in Goltem. Za tiste, ki morda ne veste, lahko na vrh pridete na več načinov, na primer z nihalko, peš od spodnje postaje nihalke (lepa označena pot) ali pa po cesti (z avtomobilom ali s kolesom, seveda). Od tega odcepa naprej sem tudi merila vzpon (skupaj 13,2 km).

Med srečne kravice ali kolesarska dekadenca

Cesta se je stopničasto vila med gozdom in pašniki, kjer so se ležerno pasle srečne kravice in res začutiš, da se kljub višjim srčnim utripom čas ustavi. In veste, kaj je meni najlepše pri tem vzponu? Približno na polovici se cesta malo zravna (približno za 2 km), in ne samo to, celo za malenkost spusti navzdol, tako da se noge rahlo spočijejo in srce umiri – da se psihično in fizično pripraviš na drugi del vzpona. Če ste navajeni vmes kaj pojesti, potem je ta del idealen za hiter prigrizek npr. v obliki gela, kakšne žitne ploščice ali datlje.

Skupaj z višino je na srečo padala tudi temperatura, kar je sploh v teh poletnih dneh ekstra bonus, naraščalo pa je veselje, saj sva vedela, da vrh ni več daleč. Ker oba klanec dobro poznava, že vsaj približno veva, kako je treba razporediti moči. Priznam, tukaj se skoraj do konca držim na vajetih in se ne zaganjam, ker vem, da je zadnji del klanca res hud. Moj dragi švigne gor kot za šalo, jaz pa brez sramu priznam, da sem malo »cik-cak-ala« in zadnjih nekaj metrov morala celo odvoziti stoje. Ampak je sreča, ko prigrizeš na vrh tako velika, da je vredno potrpeti občutek pekočih mišic.

Zanimivost: Da vzpon na Golte ni kar tako, dokazuje tudi to, da sta se prav tu zaključili etapi dirke po Sloveniji, in sicer 18. dirka leta 2011 (etapa Tržič-Golte) in nato še 23. dirka leta 2016 (Nova Gorica–Golte).

 

Vsakič, ko pridem do konca asfalta pri alpskem vrtu, mi je malo žal, da asfalt ne vodi do hotela, da bi se malo usedla in spila en mrzel sok. Mogoče pa kdaj. :) Vem, vem, če bi šla gor z gorskim kolesom, bi bil to najmanjši problem. Morda pa kdaj drugič pridem z drugačnimi gumami in s kolesom raziščem še vse označene kolesarske poti. ;)

Spust z velikim S in »makadamčkanje« za konec

No, če že nisem dobila hladne pijače, sem bila pa nagrajena z neskončno lepim spustom! Večinoma so ovinki res lepo pregledni, tako da sem si lahko malo dala duška in peljala hitreje, a vseeno varno in ne prehitro, da sem imela dovolj časa, da sem uživala v prelepih razgledih. Ker so bile sredi dneva napovedane nevihte, in se je menjavanje oblačnega in sončnega vremena čedalje pogosteje pojavljalo (tudi med nekaj dežnimi kapljami sva vijugala), sva malo pohitela, da sva v miru odvozila še drugi del poti.

Za kičasto lep zaključek sva si zamislila traso tako (risanje drugega dela balončka): po spustu nazaj do razcepa pri gostilni, sva se tokrat držala desne (proti nihalki), ampak malo prej v vasi Radegunda zavila v levo, nadaljevala proti Dol-Suhi in malo pred Rečico ob Savinji ugotovila, da naprej zaradi del na cesti ne bo šlo po planu. Tudi prav! Na hitro sva na zemljevidu preverila druge opcije in sledila znaku za Varpolje – vse lepo in prav, dokler tudi tu pri neki hiši ni zmanjkalo asfalta. Da bi šla celo pot nazaj proti Radegundi in Mozirju in se vrnila po isti trasi?! Nah! Na zemljevidu sva videla, da ta makedamski odsek naj ne bi bil daljši in sva tvegala. Previdno in počasi in na srečo je bilo vse ok (tudi če bi v najslabšem primeru komu počila guma, sva bila maksimalno 3-4 km stran od avtomobila, tako da bi pač odpešačila). Če ne greš, ne veš!

 

Želim vam veliko vitalnih kolesarskih podvigov in maham s kolesa!

Hana Verdev, Lidlova Vitalnica

P.S.: Da ne pozabim! Material za ta blog je nastal na Dan državnosti, zato še na tej mestu: »Vse najboljše, Slovenija!«.