PLANINA JEZERCA (KRVAVEC)

 

 

  • REGIJA: Gorenjska
  • CILJ: Planina Jezerca pod Krvavcem (1421 m)
  • IZHODIŠČE: Komenda
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 51 km
  • DOLŽINA VZPONA: 11,6 km
  • PRIMERNO ZA: cestno kolo (ali gorsko, treking)
  • TEREN/PODLAGA: asfalt
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 1264 (od tega  od Gradu do Planine Jezerca 963 m)
  • ZAHTEVNOST: 3 (zelo zahtevno)
  • PROFIL POTI:

 

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Ker smo različni (še dobro, da je tako), vam predstavim še nekaj alternativ.

  • Po tem, ko prikolesarite do konca asfalta na Planini Jezerca, se lahko na izhodišče vrnete po isti poti (ali pa v nadaljevanju preberite, kaj vas časa, če izberete najino krožno pot, ki je bolj osmica z repkom).
  • Opisan izlet lahko odvozite tudi v obratni smeri (midva to zagotovo narediva v kratkem!).
  • Za družine prijazna opcija: Če na primer nekdo kolesari (iz Gradu do parkirišča), ostali pa ne, se lahko do Planine Jezerca pripeljejo z avtomobilom in gredo peš na Krvavec (iz 1421 na 1853 m, cca 1:10 hoje).
  • Če iz doline prikolesarite z gorskim kolesom in ste za malo adrenalina, se lahko v dolino spustite po »Muciju« (zaščitna oprema!) ali pa nadaljujete do Velikega Zvoha, ki je najvišja točka smučišča Krvavec (zadnji del pred akumulacijskem jezerom je že peš brutalen, ha).

 

Če ne gre v prvo, bo šlo pa v drugo ...

»Napad« na Krvavec je bil planiran za en dan prej, ampak se je končal bolj kilavo (no, čeprav v resnici 40 km izlet ni ravno nič). Po prvem delu vzpona, sva se oba strinjala, da je za nama težek teden, da noge niso prave, da je prevroče in prevlažno, in če kaj, potem oba kolesariva zaradi užitka in ne zato, da bi trpela, tako da sva lepo namesto proti Ambrožu pod Krvavcem zavila proti Šenturski Gori in nazaj proti izhodišču. Ponoči je bila spet huda nevihta, ampak prav zaradi tega je bilo jutro hladno in je kar klicalo po novem poskusu, tako da ... Pojdimo lepo od začetka.

Za štart tega kolesarskega izleta sva izbrala Komendo (parkirate lahko pri nogometnem igrišču in hipodromu, ki je 200 m stran), rumeno, »Pogijevo krožišče«, če sem res zelo natančna. :D Najprej sva tam simbolično naredila nekaj krogov (še dobro, da je bilo zgodnje nedeljsko jutro in ni bilo nikjer nikogar) in se potem povzpela na klanec do Klanca, potem pa naprej čez res lepe pretežno ravninske vijugaste ceste čez prostrana polja proti Zalogu pri Cerkljah, kjer sredi vasi, tik pred cerkvi zavila ostro desno (točno na to mesto se potem vrnemo proti koncu), malo za tem pa takoj levo proti Šmartnem in Gradu. Idealnih skoraj 9 km ogrevanja med buhtečimi polji!

Kraljevski vzpon

Ali pa bi lahko ta del začela tudi s »Ko prideše enkrat do Gradu – potem gre pa res (skoraj) vse samo še navzgor.«

Zagotovo ste vsi smučarski navdušenci smučali na Krvavcu – no, če ste morda v smučarski evforiji spregledali, se peljete skozi vas Grad in se nato proti gondolam odcepite levo, midva pa sva tu zavila ostro desno. In tu se začne zares. Takoj. Brez milosti. Skoraj bi si upala reči, da če »preživite« ta prvi del do odcepa (kapelica sv. Jakoba), potem je najtežje že za vami (čeprav ste še daleč od konca). Kar hitro postane jasno, zakaj večina slovenskih kolesarskih legend in ostali profirekreativci ravno ta vzpon postavi vsaj med top 3 pri nas. Ko na tleh zagledaš napis 11 km in kasneje še table, ki odštevajo koliko kilometrov je še do konca, nisi čisto prepričan, ali ti te informacije pomagajo, ali raje sploh ne bi vedel, haha.

Če bi vam mogla dati samo en namig, potem bi rekla: »Štartajte počasi. Mogoče celo počasneje kot bi si želeli.« Drugi namig bi bil, da če komaj prilezete do odcepa – iz Gradu do sem je 2 km, ki potem pelje proti Ambrožu pod Krvavcem in naprej do Planine Jezerca, potem ...

a) raje tu obrnite, naredite še nekaj kolesarskih treningov in potem poskusite znova ali

b) nadaljujte naravnost proti Šenturski Gori (malo kasneje opišem še ta del poti, res krasno!).

No, vsekakor vam nihče ne more preprečiti, da ne izberete opcije c) in nadaljujete dokler gre. Ampak sama ne zagovarjam sistema »Tole bom stisnil, pa če potem takoj umrem.« (kar ne pomeni, da se ni treba potruditi, vendar z uporabo zdrave pameti), ker telovadim in počnem vse ostale športe v želji po ohranjanju čim večje kvalitete življenja in ker mi je fino. Rekreativci smo, ne gladiatorji. Prav je, da imamo visoko postavljene cilje in smo ambiciozni, vendar je super ohraniti zdrav razum. Smiselno je, da znamo oceniti, kdaj je modra nek izziv ta trenutek še pretežek za nas  - in s tem ni nič narobe, le več redne in sistematične vadbe, pa bo.

Od odcepa do vrha

Tudi po odcepu klanec trmasto vztraja, vendar kmalu sledi kratek spust. Če sem do sem imela občutek, da kolesarim v naravnem tunelu iz dreves, potem se tu pogledi odprejo. Ta igra med drevesno senco in osupljivimi razgledi na Ljubljansko kotlino in lep del Gorenjske nas spremlja vse do vrha! Če slučajno ugotovite, da še niste dovolj vitalni, da osvojite vrh, potem lahko morda zaključite že na Ambrožu pod Krvavcem (vsi, ki imate za konjčni cilj poleg pogledov še počivališče z limonado ali pa saj veste kaj – rima se na živce). Vsi ostali pa gas do vrha!

Na parkirišču na Jezercih naju je pričakal malo manj idiličen pogled – Krvavec je bil ravno v oblakih, ki se nikakor niso hoteli razkaditi, niti za fotografijo ne. Ampak vrh je bil osvojen, hormoni sreče so naredili svoje. :) Teh 936 višinskih metrov ni bilo lahkih, v povprečju je naklon malo čez 8 %. Srečala sva nekaj srečnih kolesarjev, med njimi tudi gospoda, ki je po operaciji kolena in rehabilitaciji spet uspel prikolesariti na vrh, res bravo! Tudi zaradi takšnih kratkih klepetov je kolesarjenje top in navdihujoče!

 

 

Nasvet: Skupaj z nadmorsko višino temperatura pada in ker je sprememba v višinski razliki pri tem vzponu precejšnja (sploh zgodaj zjutraj ali pa po kakšnih deževnih dneh ali po nevihti). Ne glede na letni čas pri spustih (razen v vročih poletnih dneh) paše lahka jakna ali vsaj brezrokavnik.

S kot super spust!

Sledi res lep spust nazaj do odcepa, kjer sva namesto nazaj do Gradu zavila v levo proti Ravnam, Šenturski Gori in Sidražu – ljubke vasi z zavidljivim pogledom v dolino! Če vas bi slučajno spust do sem pustil ravnodušne (ampak ne verjamem!), potem ... Potem se vam splača za trenutek postati na avtobusni v Sidražu in se ozreti navzdol po okinkih, ki sledijo! Pa še vodo si lahko natočite v bidone (hvala prijaznemu lastniku, ki to omogoča). Po nekaj malo ostrejših ovinkih, ki jih je treba odpeljati varno in po pameti, sledi še lepši spust proti Tunjiške Mlake. Tu imate opcijo, da zavijele levo proti Kamniku in nazaj do Komende, midva pa sva izbrala pot v desno proti Tunjicam. Das te noge spomnijo, da imajo za sabo že kar nekaj kilometrov, sledi kratek vzpon do Vrhovja in krasen senčen spust, ki vas »prinese« direktno do Zaloga pri Cerkljah (tu smo že bili na začetku trase, če se še spomnite).

Nasvet: Pri spustih previdnost ni nikoli odveč, sploh v jeseni, ko je več odpadlega listja. Tudi mokre senčne lege cest predstavljajo večje nevarnosti zdrsa (sploh s cestnim kolesom). Nasvet moje mame je: »Divjaj navzgor, navzdol pa po pameti.« Ubogam! Vsaj pri tem nasvetu.

Nazaj proti izhodišču ali »Le kaj bi brez makadama.« ...

Seveda bi se do Komende lahko pripeljala po isti poti kot sva prišla, ampak moja raziskovalna žilica ni dala miru in seveda sva morala tu zaviti proti Lahovčam. Napričakovano sva naletela na luštkan ribnik. Ne boste uganili imena! Imenuje se Ribnik Lahovče! :) Ime morda res ni izvirno, je pa tukaj senčno in če potrebujete malo sprostitve, je to super prostor za kolesarski piknik (sploh za tiste, ki kolesarite z nahrbtnikom). Ker sva bila že pošteno lačna, sva »dala malo po gasu« in bila en, dva, tri nazaj v Komendi. Da ne pozabim, en kratek, res kratek del poti sva tu naletela na makadam tik pred vasjo Nasovče (ker sva malo ugibala, kje točno bi morala iti) – ampak če sledite glavni cesti in oznakam, se vam kaj takšnega ne bo zgodilo. Če ste pa z debelejšimi gumami, pa tako ali tako ne bo težav. Zaključila sva v slogu – nekaj krogov v rumenem krožišču. Modra bi brez teh najinih krožen naredila točno 50 in ne 51 km, hihi.

Maham in vam želim veliko luštnih kolesarskih podvigov! Hana Verdev iz Lidlove Vitalnice