JESENSKI POTEP DO GRADEŽA (GRADO)

REGIJA: Primorska

CILJ: Gradež (Grado)

IZHODIŠČE: Miren (Šempeter pri Gorici)

CELOTNA DOLŽINA POTI: 91,5 km

DOLŽINA VZPONA: 4,4 km vzpona (230 višinskih metrov)

PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo

TEREN/PODLAGA: asfalt

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 400 m

ZAHTEVNOST: srednje zahtevno (zaradi razdalje)

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Predlagana trasa sigurno ne spada v kategorijo »družinam prijazna«, saj kljub krajšim odsekom kolesarskih poti precejšnji del poti poteka po regionalnih cestah. Za družine bi bilo najprimerneje, da npr. parkirajo pri kampu Villaggio Primero ali pa še bližje Gradu (Grado Pineta), naredijo krajši izlet do centra Grada ali celo do Aquilee (kolesarska pot) in se potem vrnejo nazaj do izhodišča.

Miren začetek

Ta naslov sem izbrala samo zato, ker smo kolesarski izlet, ki ga predstavljam danes, začeli tik ob italijanski meji v kraju Miren. Čeprav je bil v resnici štart dneva vse prej kot miren! Začelo se je z rahlo zamudo z odhodom od doma, ampak stvari so bile tukaj še razmeroma pod kontrolo. Zapletlo se je – to pa bo presenečenje – na AC proti Primorski. Dolgemu zastoju smo se izognili tako, da smo se z juga Ljubljane preusmerili proti Črni Vasi, Podpeči, Borovnici in šli nazaj na AC pri Vrhniki. Moja babi bi rekla: »Okoli riti v varžet*!« (*žep po domače). To naj je še dodatno podrlo časovnico, ampak kraji so zelo lepi (tudi za kolesarske izlete), tako da smo se malo pomirili. Vsaj pot do Nove Gorice, Šempetra pri Novi Gorici in potem še Mirna, je popravila začetne izzive.

Sredi dneva je bilo na soncu tako prijetno toplo, da sem se odločila, da bom izbrala kar kratke kolesarske hlače, kratko majico in čez oblekla še tanjšo jakno. Vedela sem, da bom »hodila po robu«, da bi bilo morda bolje, če bi oblekla dolge hlače. Ampak ker nisem najbolj zmrzljive sorte in imam v resnici rajši hladno kot pretoplo vreme, sem sklepala, da bo vse OK - in je tudi bilo, da vas ne puščam v dvomih do konca bloga. Da nismo izgubljali časa, smo se hitro odpravili pustolovščini naproti.

Takoj smo prečkali mejo in kolesarili proti kraju Sovodnje pri Gorici (Savognna d`Isonzo). Kratek odsek poti poteka ob reki Vipavi, ki se tu zlije v Sočo, nato pa v križišču v vasici Peteano po dobrih 6 km vožnje zavili ostro levo in pod železniško progo. Tu se je začel edini omembe vreden klanec tistega dne. Cesta se je vijugasto vzpenjala, ovinki so se nizali drug za drugim, medtem ko smo prijetno klepetati. Klanec ni nikjer pretirano strm, dolg je 4,4 km (230 višinskih metrov). Na vrhu smo zagledali top in razgledno točko, na drugi strani ceste pa je muzej na prostem na Debeli Griži (San Michele). Vsem, ki vas zanima vojaška zgodovina, predlagam, da v spletni iskalnik vnesete »muzej na prostem na Debeli Griži« in raziščete vse podrobnosti, mi pa se vrnimo h kolesarskemu izletu. Sledil je osupljivo lep spust med jesensko obarvanimi drevesi in koničasto vitkimi cipresami vse do kraja Martinščica, kjer smo v križišču zavili v desno in nadaljevali proti kraju Sagrado, kjer me je osupnil pogled na Sočo.

Proti Gradežu (Grado)

Od Sagrada (do Gradeža nas je čakalo še malo več kot 30 km) smo nato zavili ostro v levo, nadaljevali mimo Sredipolja, Boseana, po dolgi ravnini ponovno do zelo široke struge Soče, ki smo jo prečkali, nato pa direktno do Grada, naselja, ki leži sredi Gradeške lagune. Presenetljivo, kljub temu, da je bila sobota, ni bilo skoraj nič prometa in je bila vožnja zelo prijetna. Malo pred Gradežem pa se je na levi strani cestišča začela urejena kolesarska steza, ki je vodila do mesteca in še naprej. Za trenutek smo se ustavili v Gradežu. To obmorsko mestece, ki zaradi mostičkov in čolnov malce spominja na Benetke, je bilo skoraj prazno, razen nekaj sprehajalcev. Dolge, med sezono lično urejene plaže so samevale, le galebi so s svojimi »kriki« opominjali, da se je še nedolgo nazaj tu najbrž trlo turistov.

Če čakate moment, kako se bomo usedli in 40 minut pili espresso ali sok na sončni terasi – no, tega trenutka tokrat ne bo, ker smo zjutraj zaradi gneče na AC proti primorski izgubili toliko časa, da smo vedeli, da nas bo ujela tema (in mraz), če ne pohitimo. Ostalo nam je nekaj minut uživanja ob pogledu na morje, nekaj fotografij, požirek vode in prigrizek v obliki energijske tablice. Ampak smo se imeli tako lepo, da se prav nihče ni pritoževal.

Vrnitev in ali je to zaključek letošnje kolesarske sezone?

Seveda bi se lahko vrnili nazaj po isti poti, vendar smo se zadnji trenutek odločili, da naredimo krožno pot, tako smo prečkali Gradež, ogromen most in nadaljevali po kolesarski poti nad lagunami proti Ogleju (Aquilea). Če imate čas, vam predlagam, da se tu ustavite, si ogledate arheološki muzej, ostanke rimskega foruma, ki je pod zaščito UNESCA, park in cerkev (bazilika) z okolico, mi pa smo nadaljevali proti kraju Terzo d`Aquilea, kjer se je romantika s kolesarsko potjo tudi končala. Na »Y« križišču smo zavili v desno, nadaljevali proti La Freddi, nato pa praktično ves čas naravnost do Gradišča ob Soči (Gradisca d`Ilsonzo). Tu bi najbrž lahko izbrali kakšno drugo pot, a smo si na hitro želeli ogledati staro jedro in vsaj za nekaj minut zaužiti italijanski šarm, se zapeljati čez utrdbo. Lahko se tudi sprehodite po parku (Gairdion Botanico Leo Ferlan). Mi pa smo lovili zadnje minute toplega in svetlega dela, zato smo le nadaljevali čez Molamatto, prečkali avtocesto, malce kasneje še Sočo in se čez industrijsko cono vrnili nazaj na izhodišče v Miren.

Od Gradeža in nazaj na izhodišče se je pot čisto rahlo, skoraj neopazno vzpenjala, a je teh 44 km precej hitro minilo. Malce je na povečano hitrost vplivalo tudi občutno ohlajanje ozračja – hitreje smo kolesarili, manj nas je zeblo. In priznam, samo zadnjih 15, 20 minut je bilo hladneje, kot bi si želela, vendar sem vedela, da do avtomobila ni več daleč. In tudi to, da smo kdaj pa kdaj malo iz cone obdobja, je koristno, da ohranjamo zdravo mero robustnosti in da nismo preobčutljivi. 

Mislim, da je bil to zadnji, ali pa med zadnjimi daljšimi kolesarskimi izleti to kolesarsko sezono. Postopno bom prešla na hojo v hribe (nižje), tek in takoj, ko bo možno, privlečem iz podstrešja spet smuči – vse! Alpske in tiste za tek na smučeh.

Prijeten prehod v jesensko-zimski čas in kolikor se le da ostanite aktivni, fit in vitalni! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice