IZ NOVE GORICE NA SVETO GORO

 

 

  • REGIJA: Goriška
  • CILJ: Sveta gora (681 m)
  • IZHODIŠČE: Park "Borov Gozdiček", Grčna, 5000 Nova Gorica
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 22,5 km
  • DOLŽINA VZPONA: na Sveto Goro 2,7 (višinska razlika: 318 metrov)
  • PRIMERNO ZA: gorsko ali cestno kolo
  • TEREN/PODLAGA: asfalt
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 753 m
  • ZAHTEVNOST: od 2 do 3

 

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Za izhodišče si lahko zberete katerokoli označeno parkirišče v mestu, midva sva izbrala to, ker sva želela čimprej ven iz mesta in daleč od prometnih cest. Traso lahko odvozite tudi v obratni smeri, jo poljubno skrajšate ali podaljšate. Če pa v temu delu Slovenije iščete super idejo za pohod z družino, potem nujno preverite Anžetov predlog - Sabotin z okolico.

Na srečo lahko danes izlete z lahkoto načrtujemo v naprej s pomočjo informacij, ki jih najdemo na internetu. Midva sva si v naprej določila izhodišče in do potankosti izrisala pot ter traso potem prenesla na kolesarski računalnik – na tak način se (večinoma) izogneva iskanju in izgubljanju po krajih, kjer nisva »domača«. Vsekakor je poleg spletnih kart nujno preveriti tudi vremensko napoved. Tudi to sva naredila »po šolsko«. Nova Gorica, sončno, 22 stopinj. Idealno. Pred odhodom sva za vsak slučaj preverila še ceste in ker je »stala cela Primorka«, sva izlet najprej premaknila za dve uri, nato še za dve in po zmanjšanju prometnih zamaškov šele ob 16h štartala iz okolice Ljubljane proti Novi Gorici (ko bi po prvotnem planu morala biti že zdavnaj nazaj – oh, lepote prazničnih potovanj proti morju, haha). Na srečo so dnevi že bistveno daljši, tako da nama je ostalo še več kot dovolj svetlih ur za kolesarski izlet. Ko sva se približevala Novi Gorici, sem opazila nek (pre)temen oblak, še enkrat preverim radarsko sliko padavin – ni kazalo najboljše. Nakaj se je začelo »kuhati« ravno nad Sveto Goro in okolico. Parkirava, se preoblečeva, pripraviva kolesa in nato gledava v nebo. Bo, ne bo?! Mah, sva si rekla, če sva se že pripeljala tako daleč, pojdiva vseeno, več kot to, da bova mokra, se ne more zgoditi.

Namig: Kljub temnim oblakom je še vedno na polno sijalo sonce, zato sem se kot vedno namazala s kremo za zaščito. Ne vem zakaj, ampak najraje imam otroško s faktorjem 50 (blago diši, lepo se maže in ne pušča madežev na kolesarskih stvareh).

Torej, po štartu iz parka »Borov gozdiček«, je najprej sledino 3 kilometre »urbane ravnine«, lahko bi napisala celo džungle, ampak na srečo zaradi praznika tu ni bilo pretirano veliko prometa. Če se le da, se res rada izognem vožnji po prometnih cestah, raje imam mir, čistejši zrak in še nikomur nisem v napoto, ko nori iz službe domov. Sledi prvi vzpon dneva - dvig mimo renesančnega gradu Kromberg, kjer so naju prav nič prijazno pozdravijle prve dežne kaplje, kljub temu, da je bila vremenska napoved za cel dan samo sonce. Aprilsko vreme pač. Počakala sva nekaj minut, da se je »zlilo« in potem sva previdno nadaljevala po mokri cesti v smeri proti Ravnici.

Če iščete res senčne, romantične serpentinaste ovinke – potem je to to! Na vrhu sva se ustavila pri tabli, in tako izvedela, da je cesto Kromberk – Ravnica zgradila avstro-ogarska vojska v prvih mesecih na soški fronti (več vam pa ne izdam, pojdite na izlet in preberite sami, ha. Sledi blag spust do vasice Ravnica, kjer se odcepimo levo in nadaljujemo do večjega T križišča z dvema ogledaloma, zavila sva levo proti Novi Gorici in v daljavi sva že lahko videla najin cilj.

Sledil je počasen spust, cesta je bila še mokra, midva tudi, največji izziv je bila temperaturna razlika, saj se je temperatura v nekaj minutah iz 20 spustila na 12 stopinj. Spust naju je pripeljal direktno do krožišča, kjer je lepo označen odcep za Sveto Goro. Zdaj se je začelo pa zares. Pred kratkim sva bila tu na izletu z avtomobilom, tako da sva vedela, če njemu klanec ni bil najbolj všeč – sva upala, da bo vsaj nama in najinim nogam.

 

Do vrha nama je kolesarski računalnik nameril razdaljo 2,7 km, povprečen naklon je malo čez 13-odstoten, premagala sva 318 višincev – na momente je res strmo, ampak je hitro minilo. Ali pa sem samo jaz to dožiljala tako, ker me je podzavestno skrbelo, da bo še enkrat deževalo in sem šla zaradi tega malce hitreje – da bo čim čimprej konec in da bom kmalu nazaj pri avtu.

Na vrhu sva občutovala osuplive razglede – Nova Gorica leži kot na dlani, ravno tako italjanski del Gorice, lepo se vidijo tudi Goriška brda in cel Tržaški zaliv. Medtem sva se skoraj čisto posušila, cesta na srečo tudi, tako da sem ocenila, da spust ne bi smel biti ravno nevaren, vseeno pa dodatna previdnost v takšnih razmerah ni nikoli odveč.

Namig: Na vrhu je poleg cerkve, samostana in gostilne tudi vodnjak, ker si lahko dotočite vodo, če vam je slučajno med potjo zmanjka.

No, na srečo sem šele pri spustu malo pod vrhom, ko je bilo že vse za mano, opazila tablo, ki opozarja na od 15 do 30-odstotni klanec. Včasih je bolje, če česa ne vemo vnaprej. Po isti cesti sva se spustila nazaj proti krožišču in od tu od daleč opazovala Solkanski most (most z največjim lokom iz obdelanega kamna na svetu – res lep posnetek najdete v Anžetovem videu, ki sem ga dodala zgoraj). V krožišču sva zavila desno proti Novi Gorici (lahko bi se na primer tudi po isti cesti vrnila nazaj) in se na hitro odločila, da si most pogledava še od bližje, ker je res impresiven. Nato sva odkolesariva čez Solkan in se seveda v eni izmed ulic tudi malo izgubila, nič hudega, se pač obrneš in vrneš nazaj na pravo pot. No, ampak tudi takšni dogodki imajo svoj čar, saj vedno odkriješ in vidiš nekaj novega.

Veliko užitkov med odkrivanjem lepot Slovenije s kolesom! In ne pozabite, da je v življenju tako kot z vremenom – za vsakim dežjem posije sonce!

Hana Verdev iz Lidlove Vitalnice