KOLESARSKI MARATON NA LISCO

 

 

  • REGIJA: Posavska regija
  • CILJ: Tončkov dom na Lisci (947 m)
  • IZHODIŠČE: Radeče (železniška postaja)
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 42 km
  • DOLŽINA VZPONA: 8,9 km (višinska razlika: 703 metre)
  • PRIMERNO ZA: gorsko ali cestno kolo
  • TEREN/PODLAGA: asfalt
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 961
  • ZAHTEVNOST: od 2 do 3
  • ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Lisca je ena najbolj priljubljenih destinacij v Posavski regiji, saj jo imajo radi tako pohodniki kot tudi gorski in cestni kolesarji. Tisti, ki radi kolesarite s cestnim kolesom, ste zagotovo že slišali za znan »Skok na Lisco« (štart je iz Brega, pot je dolga 9,3 km in premagate višinsko razliko 700 m, zaključek je pred Tončkovim domom na Lisci), lahko pa izberete tudi kakšno drugo pot.

 

Tale Lisca je prava zvita lisica, saj se mi je uspešno izmikala lep čas! Vsakič, ko sem planirala izlet v Posavje, mi je vreme ponagajalo in tudi tokrat, sem za las ušla dežju (o tem malo kasneje).

Za izhodišče izleta sva izbrala parkirišče na železniški postaji v Radečah (in prišla na idejo, da lahko kdaj drugič v resnici iz Ljubljane prideva do sem z vlakom in potem nadaljujeva s kolesom). Kje točno bova kolesarila, sva že doma naštudirala »v piko«. Prvoten plan je bil, da narediva klasičen »Skok na Lisco« iz Brega, ampak mi je prijatelj, domačin iz Sevnice, namignil, da je on vedno kolesaril na Lisco po drugi poti, zato sem se odločila, da bom poslušala »lokalca« in sledila njegovim namigom.

Razčistimo najprej izbor izhodišča. Najbrž se sprašujete, zakaj sva štartala v Radečah in ne v Sevnici. Razlog je preprost. Ker se »po šolsko« držim pravila, da se pred težjimi obremenitvami (kot je npr. daljši vzpon), vedno dobro ogrejem po ravnini. In tudi tokrat nisem naredila izjeme. Dobrih 14 km do Sevnice, je bilo ravno prav, da me pri 15°C ni pretirano zeblo (ta »ravnina« glede na temperature, na srečo ni ravno tipična ravnina, ker gre ves čas malo gor in dol). Kljub temu, da moraš biti na kolesu na cesti še posebno zbran, vseeno med potjo opaziš nadvse slikovito pokrajino ob Savi.

Namig: Če ste slučajno doma pozabili prigrizek ali pa vzeli s seboj premalo tekočine, se lahko na hitro ustavite sredi Sevnice v krožišču, ker je velik Lidl in potem nadaljujete pot. Večino časa na srečo dobro funkcioniram po seznamu, da si v naprej napišem in pripravim kaj vse potrebujem za kolesarjenje, zato sem postanek izpustila (s seboj sem že imela za vsak slučaj eno presno rezino, če bi mi padla energija in za po izletu še vegansko proteinsko ploščico za hitrejšo regeneracijo po naporu).

Iz Sevnici sva nadaljevala ob Sevnični proti Orešju nad Sevnico (pot se ves čas blago vzpenja) in čez dobre tri kilometre zavila strogo levo (pri vinarstvu). No, tu se pa začne kolesarska zabava. Cesta se res lepo »postavi pokonci«! Priznam, nekajkrat sem morala celo malo »zikcakati« (na srečo je cesta neprometna in lepo pregledna) in se dvigniti iz sedeža, da je »šlo na moč«.

Ampak višje kot »prigrizeš«, lepši razgledi se ti odpirajo in potem je vse lažje. Do tukaj, sva imela res srečo z vremenom, saj se je zaradi sonca ogrelo na prijetnih 23°C, in celo pot nisva srečala nikogar (če ne štejem enega pohodnika in nekaj močeradov) – morda na vašem izletu ne bo ravno tako idilično, in sva midva zamo ujela zatišje (vremenska napoved je bila nestabilna pa še velikonočna sobota je najbrž pripomogla k temu, da so imeli ljudje druge opravke), verjamem pa, da boste vseeno navdušeni nad lepotami narave. Morda je ravno zdaj najlešpi trenutek, ker vse zeleni, hkrati pa vso sadno drevje noro lepo cveti.

 

Ko sva mislila, da je najtežje za nama, in da se morava samo še zapeljati naokoli do vrha v stilu »Okoli riti v varžet« (kot bi v originalu rekla moja babi, lepše pa bi zvenelo okoli zadnjice v žep, haha), naju je pri majhnem naselju vikendov za piko na i, pričakala opozorilna tabla z napisom 24 %. Ampak v resnici ni bilo tako zelo težko kot se morda bere. Ali pa me je motiviral velik siv deževni oblak, ki se je začel nabirati nad nama in je v kombinaciji z res mrzlim vetrom poskrbel, da se nisem ukvarjala s tem, kako težek je klanec, ampak s tem, da čimprej pridem na vrh in potem zbežim pred dežjem nazaj v dolino in do avtomobila. Jah, to so ti aprilski nepredvidljivi kolesarski izleti.

Kot že omenjeno, naju zaradi oblaka na žalost na vrhu ni pričakal sončen pogled za 5 zvezdic, ampak je bilo celo pot prej tako lepo, da je vremenu oproščeno. Zaradi vetra in 9°C sva se soglasno odločila, da izpustiva vse čaje, kave in potencialne prigrizke po katerih je dišalo iz Tončkovega doma, se samo oblečeva (še dobro, da sem s seboj vzela še eno tanko jakno in trak za na glavo, drugače bi moji sinusi spet javkali in stokali). Čakal naju je »samo« še spust, delno po isti poti kot sva se vzpenjala, nato pa sva odvila v smeri proti Bregu.

Da ne bo vse tako idealno. Spust je bil kljub počasnejši vožnji hladen zaradi vetra pa še cesta je bila precej mokra in spolzka (najbrž je tisti sumljivi dežni oblak, ki sem ga omenjala prej, le pustil kakšno lužo). Če sem navzgor grede prišla brez postanka, potem sem se pri spustu morala dvakrat ustaviti, ker me je kljub rokavicam tako zeblo v roke, da nisem mogla več stiskati zavor.  Na srečo sem se potem na poti proti avtomobilu zaradi sonca spet pogrela in hitro pozabila na mrzel spust.

Namig: Pred načrtovanjem kolesarskih izletov res dobro preverite vremensko napoved in raje s seboj vzemite še kakšno jakno, podkapo ali trak, ker je sploh v spomladanskih mesecih vreme res muhasto in hitro spremenljivo.

Pa dajmo za zaključek razkriti še to, zakaj sem zapis poimenovala »kolesarski maraton«. Ko sva se vrnila do železniške postaje in pogledala na kolesarski računalnik, sva videla, da sva prekolesarila 41, 5 km. »O, skoraj sva odkolesarila enako razdaljo kot jo pretečejo maratonci.«, sem rekla v smehu. In potem sva se v krožišču na parkirišču vozila v krogih še 500 m, samo zato, da sva ujela 42 km in se ob tej otročji igrici res neskončno zabavala (prometa pa zaradi praznika tako ali tako ni bilo, tako da sva imela celotno parkirišče zase). Trenutek po tem, ko sva kolesi pospravila v avto in zagrizla vsak v svojo proteinsko ploščico, je začelo močno deževati, tako da sva imela res veliko srečo, da sva ujela ravno pravo okno lepega vremena.

Lisca je torej dobila kljukico, midva pa sva si že obljubila, da zagotovo ponovno prideva v te kraje in jo »napadeva« še po ostalih poteh!

 

Maham in vam želim barvito kolesarsko pomlad!

Hana iz Lidlove Vitalnice