Kulinarika Apulije je ognjemet sredozemskih okusov. Imajo vse: bogato morje ponuja velik izbor rib in morskih sadežev – mesto Taranto je največji proizvajalec gojenih školjk, ki so stalnica na krožnikih – ter vrhunsko zelenjavo, šparglje, paradižnike, jajčevce, artičoke, olive in vse vrste agrumov. Gozdovi jim zagotavljajo gobe, zelišča in vrhunsko divjačino. Iz Apulije izvira znameniti sir burrata, sestavljen iz mozzarellinega mošnjička, polnjenega s kremno mešanico nekuhane skute in sveže smetane. Ta prvovrstna delikatesa je nastala leta 1956. Morski krožniki so raznovrstni, ne samo pečene ribe, odlične so tudi ribje enolončnice, pripravljene iz najmanj sedmih vrst rib in rakov ter s paradižnikom, čebulo in baziliko, ter dušena hobotnica v pekaču iz terakote, ki jo imenujejo pignata octopus. Panzerotti baresi je ocvrto testo v obliki črke D, polnjeno z mozzarello, olupljenimi paradižniki in sirom pecorino. Tiella alla barese je zloženka, pripravljena v pečici, sestavljena iz več slojev krompirja, školjk, paradižnika, riža in ovčjega sira. Enostavna jed, ki očara in je odlična podlaga za izvrstna domača vina. Testenine, ki spominjajo na majhna ušesca (orecchiette), ponudijo s cime di rapa – zelenjavo, podobno brokoliju – s sardinami, česnom in malo pekočega čilija. Obvezno je treba poskusiti sardele ali druge majhne ribe, ocvrte in s kruhovimi drobtinami, žafranom in vinskim kisom zložene v sode iz kostanjevega lesa, ter focaccio barese (iz Barija), ki je kot nekoliko debelejša pica s češnjevim paradižnikom in olivami.
Zelo veliko je tudi mesnih jedi, jedi iz polžev ali divjačine, ki so odlične s kozarcem nero di troia – rdečo sorto vina, ki je od 19. stoletja zelo razširjena na severu Apulije. O izvoru sorte ni veliko znanega. Ena od legend pravi, da so trto prinesli grški priseljenci, ki so to področje naselili po padcu mitske Troje. Razširjenih pa je tudi veliko drugih razlag, a niti ena ni potrjena. Sorta je znana kot uva di troia – črno grozdje. Zaradi svojih lastnosti se je veliko uporabljala kot dodatek drugim sortam, da bi okrepili sadne arome, barvo in tanine v vinu. Na prehodu v 21. stoletje je sorta končno postala znana kot vrhunska. Vinogradniki so zmanjšali donose, izbrali boljše klone sorte in z daljšim zorenjem v lesu ne samo omehčali tanine, temveč omogočili razvoj dodatnih čudovitih arom in okusov.
