Zgornje Jezersko je mali raj za ljubitelje teka na smučeh in na splošno super lokacija tudi za družine, saj se za vsakega nekaj najde! Ob parkirišču pri Planšarskem jezeru je drsališče, malo višje pri Parku Jezersko pa najdete sankališče in manjše smučišče. Lahko se odpravite na sprehod (ne po tekaški stezi, prosim), pohod s krpljami ali turnimi smučmi. Če ste prvič v tem delu, predlagam, da si na spletni strani podrobneje ogledate zemljevid tekaških prog, da vas kakšen klanec ne preseneti preveč.

»Običajno grem teč na Pokljuko ali v Rateče, ampak danes sem prišel sem. Obujati spomine. Nostalgija, če razumete?« tako se je začel pogovor z naključnim gospodom na velikem makadamskem parkirišču pri kampu Danica.  Vem, kako je v Ratečah, tudi s Pokljuko sva si na ti, tolikokrat sem že tekla tam, ampak ta del od Bohinjske Bistrice proti Bohinju – ta mi je bil pa na tekaških smučkah popolna neznanka, nepopisan list, če malo pretiravam.

Nismo načrtovali, ampak bili smo prvi, ki smo kupili karte za tek v NC Planica. Po »Srečno novo leto« in opravičevanju, da že ob 8.00 lomastimo po stavbi, smo se vsi strinjali, da nekdo pač mora biti prvi, haha. Po piflarsko smo se najprej ogreli na stadionu, potem naredili nekaj krogov okoli centra (3 km), nato pa zagrizli klančke proti končnemu cilju – proti Tamarju. Štiri kilometre gor in 4 kilometre super spusta (vrhunski sneg in nič ledeno)! Veste kaj je najlepše? Bili smo sami! Mi, smreke in kulisa zasneženih gora. In da ne pozabim omeniti vakumske tišine! Proti koncu doline smo srečali gospo, ki se je že vračala (Bravo!) in nekaj pohodnikov, ki so se po ločeni poti že prebili do koče v Tamarju.

In ko ti ponudi sneg, si izberi zimski šport ob katerem ti zaigra srce! Pa si poglejmo, zakaj ta naslov o limonah sredi zime. Vse skupaj se je začelo tako. Službeno sem morala na sever Italije, natančneje v Dolomite, zato sem nujno združila s prijetnim in podaljšala potem za dva dni. Da greš v ta konec Italije in ne vzameš s seboj alpskih smuč, je res greh! Ampak priznam, jaz sem tipična Slovenka. Če poleti na morje vzamem s seboj vse možno (kolo, sup ...), zakaj bi bilo potem pozimi drugače?! No, tako so poleg vse smučarske opreme v avtu pristale še tekaške smuči in pohodna oprema.

Ena izmed ključnih stvari, zaradi katerih se lahko imamo med športom fino, je, da čim bolj obljektivno ocenimo našo trenutno telesno pripravljenost, in da začnemo postopno. Midva vsako sezono štartava s pretežno ravninskimi trasami. Da se spet navadiš na opremo, ponoviš tehniko teka na smučeh, prebudiš občutke za sneg, drsenje, hitrost pri spustih itd. in tudi zato, da telo postopno privadiš, da bo moralo delati na višjih obratih in malce drugače uporabljati mišice. Prav zaradi te postopnosti največkrat v začetku tekaške sezone obiščeva tekaški center Confine v Ratečah, ki se nahaja tih ob meji z Italijo.

Za izhodišče si lahko izberete tudi kakšen drug kraj. Na primer, če želite podaljšati traso, začnite v Mozirju ali Nazarjih, če želite razdaljo skrajšati, se lahko za avtomobilom zapeljete višje proti izviru Savinje in npr. štartate v Lučah ali Solčavi. Če greste na izlet z otroci, predlagam, da se vožnji po glavni cesti izognete, ker je sploh med vikendi precej prometna. Raje parkirate pri vstopu v Logarsko dolino in prekolesarite samo ta del.

Tale izlet je bil »spontanka«, ker je nastal preprosto spontano! Sredi septembra sem se spomnila, da je minilo leto, odkar sem bila gostja v Urškinem FB live-u. No, saj ne, da imam tako briljanten spomin, telefon me je spomnil na to, haha. In ji pišem: »Urška, lahko bi šli spet skupaj na kakšen kolesarski izlet! Jaz imam v načrtu skok najvišji vrh v Prekmurju. Se slučajno časovno ujamemo in gremo skupaj?« Beseda je dala besedo in tako sva se en, dva, tri dogovorili, da najprej nekaj skupaj spečeva in potem jo vsi štirje mahnemo na kolo! Včasih bi rekli, da smo združili prijeno s koristnim, jaz pa pravim, da smo združili prijetno s prijetnim!

Vršič ni »simpl«, zato sem kolesarski izlet planirala za začetek septembra. Razloga sta predvsem dva. Prvi je ta, da sem po kolesarskem poletju običajno dovolj dobro pripravljena, in drugi, da je takrat promet čez naš najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah vsaj malo manjši kot sredi najhujše poletne sezone (oh, ja, lani sva naredila prav to napako in celo pot navzgor vdihovala hlape raznovrstnih vozil s tablicami iz celotne EU, zato kaj takšnega res nisva nameravala ponoviti, haha).

Več kot petnajst let sem živela na zahodnem obrobju Ljubljane in ena izmed lepših svetlih točk te lokacije je bil lahek dostop do Polhograjcev. Kadar sem le utegnila, sem naredila vsaj »šolski krog« (lokalci bodo vedeli o čem govorim), za vikende, ko sva imela več časa, pa sva ali smo z večjo druščino šli na daljše potepe (npr. na Jošta, najprej na Črni Vrh in nato po Poljanski dolini do Škofje Loke in nazaj v LJ, itd.).

Podaljšan prazničen vikend je kar klical po kolesarskem »zmenku«, saj je bila vremenska napoved sploh za ta del letnega časa kičasto prečudovita! Potep se je začel precej klasično – (pre)zgodnja budilka, pakiranje, vožnja do izhodiščne točke. Tokrat ni šlo vse po planu. Prvotno sem načrtovala, da bi začeli s kolesarjenjem v Mislinji (da se ogrejemo po pretežno ravninskem delu), ampak je bilo le 5 stopinj, zato sem predlagala, da gremo bližje, bolj pod vznožje Kop.

Nekatere klance imam v »malem prstu«, drugi so mi popolna neznanka. In današnji blog bo govoril o klancu zadnje vrste – torej kategorija: nepoznan (dokler ga ne spoznam, haha). Vse pa se je začelo čisto po naključju, ko je pogovor s prijateljem, ki ve za moje navdušenje nad asfaltiranimi klanci, nanesel na temo o kolesarjenu. »Ti, Hana, a na Sviščakih si že bila?!« »Neee, povej več, prosim!« sem z velikimi radovednimi očmi čakala na detajle. 

Vsak kolesarski izlet zahteva vsaj nekaj predpriprave. Sploh, če greš v kotičke Slovenije, kjer nisi bil velikokrat. Tokratna dilema ni bila o tem, kot sem se pohecala v naslovu, ali moj dragi hoče ali noče z mano, niti ne to, kje bova štartala. Proti najini končni destinaciji, Arehu, namreč vodita dve asfaltirani cesti. Našla sem podatke, da je pot Hoče – Areh dolga 18,4 km, druga, torej Fram - Areh pa  21,6 km. Dokler ju ne odvoziš, so to pač neki podatki, dve cesti na zemljevidu. Zdaj, ko je izlet za nama, brez kančka oklevanja napišem, da do cilja vodita dve poti – ena lepša od druge, prisežem! 

Na Rogli sem zaradi študija (na Fakulteti za šport sem usmerjala alpsko smučanje) preživela res ogromno nepozabnih zimskih dni in z avtomobilom poznam cesto skoraj na pamet v vseh razmerah - podnevi in ponoči, v snegu in ko je vse že lepo spluženo. To, da »skočim« na Roglo še s kolesom ... No, ta plan se mi je izmikal pa nekaj let! Vedno je prišlo kaj vmes, vedno! Ampak ker se vsaka stvar zgodi ob ravno pravšnjem času, sem tudi jaz končno dočakala dan, da Roglo osvojim še v nezimskih mesecih s kolesom. To se bere kot tekma med smučkami in kolesom, kajne!?

»Napad« na Krvavec je bil planiran za en dan prej, ampak se je končal bolj kilavo (no, čeprav v resnici 40 km izlet ni ravno nič). Po prvem delu vzpona, sva se oba strinjala, da je za nama težek teden, da noge niso prave, da je prevroče in prevlažno, in če kaj, potem oba kolesariva zaradi užitka in ne zato, da bi trpela, tako da sva lepo namesto proti Ambrožu pod Krvavcem zavila proti Šenturski Gori in nazaj proti izhodišču. Ponoči je bila spet huda nevihta, ampak prav zaradi tega je bilo jutro hladno in je kar klicalo po novem poskusu, tako da ... Pojdimo lepo od začetka.

Do Osilnice se lahko pripeljete iz dveh smeri in tudi s kolesom imate več različnih možnosti. Ena je, da s kolesom štartate v Osilnici, se povzpnete na Strmo Reber in se spustite nazaj na izhodišče (cca 18 km v obe smeri). Druga, težja je, da se iz Osilnice povzpnete na Strmo Reber, potem se spustite na drugo stran do Kočevse Reke in se po isti trasi vrnete nazaj na izhodišče, tako da se n Strmo Reber povzpnete in obeh smeri (približno 44 km, cca 1170 višincev; iz smeri Osilnice 698 in iz smeri Kočevske Reke še 470; ta pot je sicer daljša, dobri 12 km, ampak položnejša). Za tiste, ki želite še več izzivov ostaja tudi krožna opcija, ali pa štartate še od dlje npr. iz Rinice ali Kočevja.

Zgornje Jezersko je priljubljeno izhodišče za različne aktivnosti, saj lahko vsak glede na svoje trenutne zmožnosti in interese najde kaj zase. Lahko se le prehodite okoli Planšarskega jezera, kje na travi v miru preberete nekaj listov knjige ali pa se podate še kam višje med gore. 

Destinacija je zanimiva z več vidikov, saj lahko vsak od družinskih članov najde kaj zase. Npr. del družine se lahko povzpne na Golte z nihalko in se sprehodi po krožni poti, medtem ko drug gor »zagrize« z gorskim ali cestnim kolesom. Če ste redko v teh koncih, potem morda obiščete še Mozirski gaj in se v teh vročih dneh ohladite v Savinji. Pri izhodišču te trase je ob kampu še velik športni park, tako da lahko na primer po kolesarskem izletu s prijatelji tam odigrate še odbojko na mivki.

Namesto konca vam zaupam še simpatičen dogodek. Ker je bilo na klančini na Visto veliko ljudi, sem kolo potiskala navzgor in medtem opazovala skupino deklet v enakih majčkah, ki so se fotografirale za spomin. Ponudila sem se, da jih fotografiram in med smehom smo ugotovile, da smo pravzaprav iz iste družine, vse iz Lidla! »Kdo drug kot ti bi še s kolesom rinil sem gor?!« je simpatično komentirala ena od njih.

Od nekdaj sem imela rada gradove in tokrat sem v kolesarski izlet vključila kar dva (na koncu vam morda zaupam še opcijo, kako lahko dodate tretjega). Za izhodišče sva izbrala grad Komenda na Polzeli in po manjših lokalnih skoraj brez prometnih cestah nadaljevala proti Založam, Zalogu pri Šempetru, in se skoraj malo začarana od vseh lepot in zelenja spustila nazaj v realnost, ko sva se približala avtocesti in jo prešla pri nadvozu  ter nadaljevala proti Podlogu v Savinjski dolini, čez Gotovlje, Ložnico pri Žalcu in ta del poti malce začinila s »skokom« čez Veliko Pirešico, nato je sledil lep spust in skorajda ravninska cesta mimo Pernovega proti Celju.

Na vrhu sva občutovala osuplive razglede – Nova Gorica leži kot na dlani, ravno tako italjanski del Gorice, lepo se vidijo tudi Goriška brda in cel Tržaški zaliv. Medtem sva se skoraj čisto posušila, cesta na srečo tudi, tako da sem ocenila, da spust ne bi smel biti ravno nevaren, vseeno pa dodatna previdnost v takšnih razmerah ni nikoli odveč.

Tale Lisca je prava zvita lisica, saj se mi je uspešno izmikala lep čas! Vsakič, ko sem planirala izlet v Posavje, mi je vreme ponagajalo in tudi tokrat, sem za las ušla dežju (o tem malo kasneje). Za izhodišče izleta sva izbrala parkirišče na železniški postaji v Radečah (in prišla na idejo, da lahko kdaj drugič v resnici iz Ljubljane prideva do sem z vlakom in potem nadaljujeva s kolesom).

Zagotovo ste kdaj na poti iz Ljubljane proti Celju (ali v obratni smeri) malo pred izvozom Šentrupert na svoji levi strani opazili hrib, na katerem se od daleč vidi velika rumena cerkev? No, točno to je Gora Oljka (733 m)! In če ste jo do zdaj opazovali le od daleč, potem je skrajni čas, da si jo skupaj pogledamo pobližje!

Letošnja zima je glede snežnih razmer malo netipična in prijetne temperature sredi dneva kar vabijo, da ujameš kakšen sončen žarek. Padla je odločitev, iz podstrešja bom rekrutirala kolo! Najprej sem razmišljala o cestnem, ampak je na asfaltu še veliko peska, v senčnih legah kakšna skrita zamrznjena ploskev v kombinaciji z odpadlim jesenskim listjem, kar predstavlja večjo možnost padca. Torej gorsko!

Če kdo slučajno verjame, da je Primorska super za spomladansko kolesarjenje, potem vas moram malo razočarati. Glede temperatur absolutno ja, ampak če niste vsaj malo v formi, potem vas znajo »klančki« lepo presenetiti. Če pa ste bili tudi med zimo aktivni in ste npr. tekli na smučeh, smučali ali hodili na nižje ležeče hribe, potem bo tole za vas mala mal`ca.