Preprosto več za vas
ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Gora Oljka je prepletena s potmi in vsakič lahko izberete drugo. Kljub temu, da se bo kdo od domačinov »prijel za glavo«, sem raje izbrala varnejšo pot, da nekdo, ki ni iz tega okoliša, ne izgublja preveč časa z iskanjem skritih poti.
Namig: Gora Oljka je v prvi vrsti zelo priljubljen cilj pohodnikov iz bližnje in daljše okolice. Iz izhodišča, kjer sem štartala s kolesom, do vrha vodi lepo označena lahka pot, ki večinoma poteka po gozdu. Predviden čas hoje je dobro uro (1h 15min).
Zagotovo ste kdaj na poti iz Ljubljane proti Celju (ali v obratni smeri) malo pred izvozom Šentrupert na svoji levi strani opazili hrib, na katerem se od daleč vidi velika rumena cerkev? No, točno to je Gora Oljka (733 m)! In če ste jo do zdaj opazovali le od daleč, potem je skrajni čas, da si jo skupaj pogledamo pobližje!
Zanimivost: Gori Oljki so včasih rekli tudi Križna gora (omenjena že leta 1243) ali Oljska gora. Že res, da je kraški osamelec, o oljkah pa tu ni ne duha ne sluha (ime izvira iz freske v cerkvi).
To je moj domači hrib, ki sem ga od majhnega gledala skozi okno in bila na vrhu res velikokrat, večinoma peš, večkrat pa tudi s kolesom, zato ima v moje srcu prav posebno mesto (na zadnji fotki lahko vidiš, kako je Goro Oljko v 3 minutkah naslikala moji mami). In ni lepšega, če lahko za obisk tega meni res ljubega hriba, navdušim še koga izmed vas!
Pa pojdimo lepo od začetka. Označeno parkirišče najdete tako, da se zapeljete čez vas Rečica ob Paki in takoj, ko prečkate železniško progo, ostro zavijete levo. Pred seboj na dvoji desni zagledate tablo Podgora in že vidite vaš končni cilj tega kolesarskega izleta. Pakrikišče ni veliko, tako da se lahko zgodi, da med vikendom, če niste dovolj zgonji, ostanete brez, zato imejte v mislih tisti rek »Rana ura, zlata ura.«. (Alternativa: parkirišče najdete v bližnjem večjem kraju Šmartno ob Paki).
Od tu se lahko po lokalni cesti peljete v smeri proti Polzeli (mimo kamnoloma), sama pa sem kot poznavalka lokalnih kotičkov in cest izbrala pot med polji (tik pred železniško progo iz smeri prihoda zavijete desno med kmetijo in zadnjo hišo pred progo in samo sledite ožji cesti, ki se vije med sveže zoranimi njivami; čez 2 km prečkate progo in se spet priključitena prej omenjeno lokalno cesto – nič posebnega, le izognili se boste kakšnemu tovornjaku in se lažje sprostili).
Po točno štirih kilometrih pretežno ravninske vožnje (super za ogrevanje!) boste na svoji desni zagledali majhno rdečo puščico z napisom Gora Oljka in tam res ostro zavijete v levo (takoj zagledate res veliko leseno tablo Gora Oljka). No, in tu je konec šale (in ogrevanja), začne se klanec, ki praktično do vrha skoraj ne popusti. Takoj nam postane jasno, da bomo grizli kolena.
Cesta se vije med kmetijami (lepo pozdravljam kužka Reksija, ki me je pošteno oblajal, ampak ni skakal v kolo, zakar sem mu ekstremno hvaležna ), ves čas pa lahko opazujemo res lep pogleda proti Dobrovljam in Braslovčami, vsake toliko časa se ob železniški progi zasvetlika še reka Savinja. Prisežem, na sončne dni je še bolj kičasno kot na mojih fotkah v oblačnem vremenu. Potem se kar nekaj časa vozimo po gozdu, dokler se pogled spet malo ne odpre – tu zagledamo kužno znamenje iz prve polovice 17. stoletja (na kamnu pri znamenju je zabeleženo, da je to najstarejše znamenje v občini Polzela). Hkrati pa se na tem mestu križa kar nekaj poti (Andraška pot, Savinjska pot), ki jih bom zagotovo še prišla raziskovat.
Pot nadaljujemo po dobro označeni asfaltni cesti »do Juga« kot smo včasih rekli doma (ker je bila tu gostilna pri Jugu – in če nisi imel časa, da bi šel na Goro Oljko, si skočil peš vsaj do sem). Nadaljujemo po gozdni poti (ne po označenih pešpoteh), le da je konec asfalta (do te točke lahko brez težav pridete tudi s cestnim kolesom - malo več kot 3 km vzpona od odcepa, ki sem ga opisala malo višje). Pot je utrjena, široka in ves čas prijetno strma še naslednji kilometer in pol vse do vrha.
Če ste navajeni npr. Šmarne Gore in njenega 360° razgleda, potem vas moram malce razočarati. Vrh glede tega ni »biser«, ima pa cerkev in planinski dom (psst, z zelo dobro hrano), to pa tudi ni kar tako.
Namig: Če želite lep pogleda na Šmartno ob Paki, Dobrovlje in še dlje proti Goltem in Kamniško-Savinjskim Alpam v ozadju, potem za namig vprašajte kakšnega domačina, da vas malo usmeri (spustiti se morate malce nižje do poseke).
Tako, za nami je 8,5 km dolga pot (4 km po ravnini in nato 4,5 km vzpona), zdaj pa lahko izberete več poti, in sicer se lahko vrnete po isti ali pa se spustite dva ali tri ovinke nazaj in se nato držite levo (lepa, široka označena gozdna pot). Sama sem si privoščila malo adrenalina in se spustila po na momente ožji, skalnati in s koreninami prepleteni poti (previdno med vikendi, ker je veliko pohodnikov) do razpotja (kapelica in zelena klop, ki jo človek res težko zgreši, haha), nato sem tu ostro zavila desno, čez 50 m pa levo in se priključila gozdni poti (po kateri bi prišla, če bi se z vrha spustila malce nižje kot se opisala nekaj vrstic nazaj). Sledil je res lep spust mimo kmetije in črede ovčk, da o pogledih raje ne izgubljam besed. No, tudi v resnici nisem bila ravno gostobesedna, ker sem pri spustih ekstra skoncentrirana, me je pa »vrgla nostalgija« - po tej cesti smo, ko sem bila majhna, večkrat šli pozimi peš na Goro Oljko in se potem s sankami spuščali proti dolini. To je bilo smeha, veselja in občasnih padcev, ko smo zaradi prevelikih hitrosti »leteli ven iz ovinka«.
Namig: Kljub toplemu spomladanskemu soncu le vzemite s seboj še kakšen brezrokavnik ali dodatno športno jakno, da vas pri spustu ne prepiha in ne prezebe.
Gozdna pot se kmalu priključi asfaltirani cesti, ki nas ob Hudem potoku vodi nazaj do izhodišča. Ker že dolgo ni deževalo, ta potok izgleda precej krotek potoček, ampak verjemite, da ob hujših neurjih na žalost več kot upraviči svoje ime in rad poplavi. Po opisani poti je spust dolg natanko 5 km in kar je najlepše – do doma sem imela nato le še nekaj metrov, zato sem na hitro pozdravila sosede in domače, potem pa šibala nazaj v Ljubljano v službo. Super ideja za kolesarski izlet, kadar nimate ravno veliko časa.
Maham iz domačih koncev in se kmalu spet oglasim (iz kje točno pa naj zaenkrat ostane še skrivnost)!
Hana iz Lidlove Vitalnice