ROGLA

 

 

  • REGIJA: Savinjska
  • CILJ: Rogla  (1517 m)
  • IZHODIŠČE: Slovenske Konjice (322 m)
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 49 km
  • DOLŽINA VZPONA: 13,5 (od oznake na cesti pri gostišču)
  • PRIMERNO ZA: cestno kolo (gorsko ali treking kolo)
  • TEREN/PODLAGA: asfalt
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 1147 (od tega 976 za 13,5 km vzpona na Roglo)
  • ZAHTEVNOST: 2/3 (zahtevno do zelo zahtevno)
  • ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Če se odločite in greste na Roglo s treking ali gorskim kolesom, lahko ob povratku na spustu po približno 6,5 km od vrha na lepo označenem križišču zavijete ostro levo (previdno, ker je pred tem slabše pregleden ovinek) in se peljete po neskončno lepih panoramskih poteh proti Slovenskim Konjicam (na tabli piše, da je pot dolga 19 km). Ker po dobrih 3 km zmanjka asfalta, pot ni primerna za kolesarje s cestnim kolesom (lahko se pa zapeljete do konca asfalta in vidite ta del Slovenije iz malo drugačne perspektive), je pa super opcija, če imate treking, gorsko ali "gravel" kolo.

 

Bodo zmagale smučke ali kolo?

Na Rogli sem zaradi študija (na Fakulteti za šport sem usmerjala alpsko smučanje) preživela res ogromno nepozabnih zimskih dni in z avtomobilom poznam cesto skoraj na pamet v vseh razmerah - podnevi in ponoči, v snegu in ko je vse že lepo spluženo. To, da »skočim« na Roglo še s kolesom ... No, ta plan se mi je izmikal pa nekaj let! Vedno je prišlo kaj vmes, vedno! Ampak ker se vsaka stvar zgodi ob ravno pravšnjem času, sem tudi jaz končno dočakala dan, da Roglo osvojim še v nezimskih mesecih s kolesom. To se bere kot tekma med smučkami in kolesom, kajne!?

Za začetek tokratnega kolesarskega izleta sva izbrala Slovenske Konjice (322 nadmorske višine). Parkirala sva pri športnem parku (zakaj točno, si lahko pogledate na zadnji fotografiji, hehe), pomahala Lidl trgovini in z zmernim, ogrevalnim tempom kolesarila proti Zrečam. Po začetnem klančku sva se nato spustila proti industrijski coni in nestrpno pričakovala začetek pravega klanca. Točko 7 km ogrevanja. Po mojih standardnih to ni »bogato«, ampak bolje 7 km kot nič. :)

Srečna 13 ali 13 srečnih kilometrov?

Všeč mi je, ko na tleh vidim črto in napisano kilometrino, ki me čaka (te oznake nas potem motivirajo do vrha). Ampak za teh dobrih 13 km nisem bila čisto prepričana, kako bo šlo. V preteklem tednu sem »odbrcala« kar nekaj kilometrov, tudi seštevek višincev je bil glede na časovno stisko zavidanja vreden. Nič, če ne poskusiš, ne veš. V glavi sem si dala rezervno opcijo, da če slučajno zaradi utrujenosti danes ne bom zmogla, prideva pa še enkrat. Absolutno bom pa dala vse od sebe in se potrudila.

Kot pri večini daljših klancev, lahko tudi za tega rečem – ne se zaganjati. Sploh začetni del je strmejši, kot sem ga imela v spominu. Je kar razlika, če kilometre premaguješ z avtomobilom ali pa na lastni pogon, haha. Povprečni naklon celotnega vzpona je malo nad 6 %, za ta začetni del je pa kolesarski računalnik kar redno kazal okoli in nad 10 %. Od Padeškega vrha naprej, kjer so res lepi pogledi na okoliške hribe in kmetije, je pa vse skupaj precej lažje.

Ko krav`ca s Krvavca dobi konkurenco

Če ste do Padeškega vrha ohranili »sveže« noge, potem je čas, da od tu malo pospešite. Cesta je široka, ravno prav strma, obdana z mogočnimi smrekami, ki izmenjaje nudijo kompromis med soncem in senco. Saj bi napisala, da se ovinki nizajo kot biseri na ogrlici, ampak potem bi me najbrž poslali krave pasti! :) Pravzaprav to niti ne bi bilo tako nenavadno, saj ... No, nismo še tam!

Ne morem reči, da sva bila najhitrejša, najpočasnejša pa tudi ne, saj naju je prehitel samo en kolesar (gospoda v motoristični opremi na e-kolesu nekako ne morem šteti v to skupino, ali pač). Globoko, a enakomerno dihanje, ovinki, smreke in lahka glava, skoraj kot meditacija je tole kolesarjenje! Ko pred oz. nad seboj zagledate dva mostova, ki visoko med smrekami prečkata cesto, veste, da ste skoraj na konju! Na cilju, pardon, le še slabih 500 metrov. Super je, ker z višino temperature prijetno padajo in je proti vrhu čedalje bolj sveže.

Glede krav. Saj se spomnite prejšnjega bloga s Krvavca? Oddajnik in vrh v daljavi sta bila v oblaku, tako da krav na paši ni bilo videti (tako ali tako bi jih lahko samo, če bi šla z gorskim kolesom in bi se lahko peljala dlje do sedežnic, če sem natančna). Sem jih pa od blizu in daleč opazovala na Rogli - okupirale so Uniorčka in ležerno pozirale! Sem še jaz malo ponavljala za njimi in se slikala z njim! In potem še s snežakom v spomin na zimske radosti!

Spust in ... ali brez makadama res ne gre?

Ne glede na to, ali ste na vrh »prinoreli« ali pa ste se »prisvaljkali« počasi – to po osvojenem cilju ni več pomembno! Važno je, da na poti uživamo, si na vrhu malce oddahnemo, ker nas potem čaka prečudovit spust. Če zaradi zadihanosti na poti navzgor slučajno spregledate 37 m visok stolp, potem se pri spustu le ozrite malo v vašo levo in si ga oglejte vsaj od daleč. Ta stolp je del malo več kot kilometer dolge Poti med krošnjami. Če še niste bili, potem si to kar zapišite na »TO DO« seznam, saj je super atrakcija za vso družino.

Doma sva pri planiranju trase videla, da do Slovenskih Konjic vodi še ena pot. Odločila sva se, da jo raziščeva nazaj grede. Po 6,5 km spusta sva se odcepila levo, vendar se je najin poskus raziskovanja končal bolj neuspešno, saj sva po 3 km morala obrniti – živjo, makadam, neprijatelj cestnih kolesarjev. :) Vsekakor pa ne obžalujeva tega ovinka in podaljška trase, saj so pogledi proti Konjicam, Zrečam in okoliškim hribom prelepi. Dobiš občutek, da se čas kar malo ustavi.

 

 

Vrnila sva se nazaj na glavno cesto in neskončno uživala v spustu. Čez Zreče sva se nazaj grede peljala mimo term in kar malo obžalovala, da se nisva prej spomnila in s seboj vzela še kopalk in brisač – malo namakanja in čofotanja bi se rahlo težkim nogam prav prileglo. Na napakah se učimo. Pa drugič.

Zanimivost: Večkrat me kdo vpraša: »Hana, zakaj ne napišeš, koliko časa rabiš za vzpon?« Ker želim, da vsak tekmuje sam s sabo! Ker mi je pomembnejše, da greste poskusit in v vzponu uživate, ne da lovite minute in sekunde. Ker ste lahko ponosni nase, da osvojite vrh, tudi če ste danes mogli sestopiti s kolesa petkrat! Pa kaj potem! Važno je, da ste šli in poskusili. In da kolesarite naprej, izboljšujete svojo telesno pripravljenost in postopno premikate svoje meje. Ker tudi če greste počasi, prehitevate vse tiste, ki sploh niso šli. In ... Ker skupaj postajamo in ostajamo vitalni!

Konec že tako super kolesarskega izleta pa sva začinila še s »pumptrackom« (to je steza za kolesarske, skiro, rolkarske in rolerske navdušence, kjer se voziš brez ali s čim manj poganjanja, ampak le s premikanjem telesa navzdol in navzgor). Majhne radosti štejejo!

Namesto konca

Ker smo različni in imamo drugačne interese, to še ne pomeni, da naše ideje niso združljive. Vseeno lahko greste skupaj na izlet in del časa vsak počne njemu ljubo aktivnost, potem se pa spet srečate. Na primer, da gre nekdo s kolesom na Roglo, drug lahko tačas uživa v termah, preostanek družine se pa na Roglo zapelje z avtomobilom in gre na pohod do Lovrenških jezer. Če še niste bili, potem si nujno poglejte Anžetov vlog. Več kot prepričana sem, da vas bodo njegovi posnetki tako navdušili, da ji v kratkem obiščete sami, v dvoje, s prijatelji ali družino.

Torej, Rogla v vseh letnih časih? Absolutno ja! Pozimi za smučanje in tek na smučeh, za sprehode, pohode in kolesarske prigode pa v ostalem delu leta.

 

Vitalno še naprej, Hana Verdev iz Lidlove vitalnice